Ko sem pred leti v knjigi Rdeča Slovenija poglavje namenil Kardelju in mimogrede omenil, da je imel rad vnuke, mi je neki kritik srednje generacije iz akademskih krogov oponesel, kako da to omenjam, češ, kdo pa nima rad vnukov, s tem ga delaš le bolj človeškega. Zgodovinarji Kardelja v glavnem ocenjujejo s tistega zornega kota oziroma v kontekstu tistega obdobja, ki ga vsak zase preučuje. Ocene pa so - kolikor lahko razberem iz pogovorov s kolegi - različne. Nekateri mu priznavajo daljnovidnost in velik smisel za politično taktiko tako v notranjih slovenskih odnosih kot v odnosu do Jugoslavije in po vojni do sveta, za druge je še vedno velik teoretik nacionalnega vprašanja, tretji menijo, da je preprosto boljševik, ki je izvrstno obvladal tehnologijo oblasti (nobena od teh stvari se sicer ne izključuje).

Do sredine 80. let nekritično hvaljen

Na nedavnem znanstvenem posvetu o šestdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja se je razprava v zvezi s Kardeljem vrtela predvsem okoli vprašanja ustave iz leta 1974. Kritični odnos do delegatskega sistema je pri zgodovinarjih precej podoben, v glavnem se tudi pritrjuje oceni, da je ustava vzpostavila sicer ne do konca dorečen (kon)federalizem, ki je konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let omogočil pravno osamosvojitev Slovenije. Razprave pa so bile o tem, zakaj ob pravici do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve, ta pravica ni bila tudi ustavno (zakonsko) formalizirana. Razmišljanje, da bi ob ustavi, ki je republikam v jugoslovanski zgodovini že sicer dajala daleč največjo samostojnost (in je intimno niso sprejemali ne Srbi ne JLA, s težavo pa tudi sam Tito), še zapisali, kako naj se le-te odcepijo, je precej nehistorično. Pa tudi če bi spisali kakšen tak člen ali zakon, bi Slovenija na njegovi podlagi iz Jugoslavije - če sploh - izšla z mnogimi pogojniki, precej oskubljena in z veliko vprašljivostjo mednarodnega priznanja.

V javnomnenjskih anketah po osamosvojitvi imajo Slovenci do Kardelja bolj ali manj konstanten odnos (pozitivno ga ocenjuje okoli 40 odstotkov ljudi, zelo pozitivno okoli 7 odstotkov, negativno nekaj manj kot 25 odstotkov in zelo negativno okoli 5 odstotkov, drugi so neopredeljeni). Med najpomembnejšimi osebami slovenske zgodovine se vrti okoli sedmega mesta, za Trubarjem, Prešernom, Slomškom, Cankarjem, Maistrom in Korošcem. Pričakovati pa je, da bo z novimi generacijami naraščal odstotek indiferentnih oziroma tistih, ki Kardelja ne poznajo. Medtem ko je bil še do sredine osemdesetih let nekritično hvaljen, so se še zlasti v prvih letih po osamosvojitvi bolj oglašali tisti, ki Kardelja ne marajo (včasih gre kar za iste ljudi). Pogoste so bile polemike v zvezi z njegovim spomenikom v Ljubljani, ukradena pa je bila celo žara s posmrtnimi ostanki Pepce Kardelj.

Rodbina Kardelj po rodoslovnem deblu, ki ga je sestavila družina, sega v sredino 19. stoletja. Edvardov oče je bil izučeni krojač, zaradi pomanjkanja dela velikokrat brezposeln. Občasno je pomagal v različnih krojaških delavnicah, nazadnje pa je le dobil službo v nekem muzeju, kjer je bil hišnik in vratar. Bil je socialdemokrat, a tudi privrženec Sokola. Mati Ivana je več kot deset let delala v takratni Tobačni tovarni, po poroki se je ukvarjala z domačimi opravili in vzgojo otrok. Imela sta štiri otroke - Pepco, Edvarda, Janeza in Bojana. Janez je leta 1942 padel kot partizan v roški ofenzivi, Bojan je bil kot kurir OF v Ljubljani zaprt in poslan v Dachau, zaradi bolezni je umrl leto pred svojim bratom. Edvard Kardelj se je poročil s Pepco Maček, delavko v Saturnusu v Mostah. Izhajala je iz družine Mačkovih, ki so bili tudi predani revolucionarni miselnosti. Imela sta dva otroka, Boruta in Vero.

Edvard Kardelj je končal učiteljišče. Zaradi svojega revolucionarnega delovanja ni mogel dobiti stalne zaposlitve. Za kratek čas mu je uspelo službovati v neki podružnični šoli v hribih nekje nad Litijo, sicer pa je politično kariero gradil v tedaj maloštevilni komunistični partiji. Januarja 1930 je postal sekretar pokrajinskega komiteja SKOJ za Slovenijo. Že pred tem, konec leta 1929, so ga prvič zaprli za dva meseca, februarja 1930 pa ga je beograjska policija v Ljubljani ponovno aretirala in ga prepeljala v zloglasni beograjski zapor Glavnjača. Preživel je razne oblike mučenja in maltretiranja, z ravnanjem policije, svojimi izkušnjami in izkušnjami drugih zapornikov pa je po vrnitvi iz zapora seznanil ameriškega pisatelja Louisa Adamiča, ki je tedaj prvič obiskal Jugoslavijo in nato v Ameriki pisal o ravnanju jugoslovanske policije. Konec leta 1934 je Kardelj čez Dunaj odpotoval v Moskvo, kjer je ostal več kot dve leti in v ozračju mračnih stalinističnih čistk nekako preživel. Po vrnitvi je maja 1938 postal član začasnega vodstva KPJ (kasnejšega politbiroja), ki ga je formiral Tito.

"Rešil" naj bi ga Stane Kavčič

V naslednjih štirih desetletjih je bil v Titovem najožjem vodstvu na različnih najpomembnejših partijskih in državnih funkcijah, velik del vojne pri vrhovnem štabu. Med vojno je večkrat s ponarejenimi dokumenti in v različnih preoblekah prepotoval pot med Ljubljano in Zagrebom ter trenutnim sedežem vrhovnega štaba. Julija 1942 je v Sloveniji preživel italijansko ofenzivo, ki jo je imel za najbolj kritični del svoje vojne odisejade. Ko je marca 1944 Tito na osnovi sporazuma s Šubašićem oblikoval začasno vlado Demokratične federativne Jugoslavije, je Kardelj v njej postal podpredsednik in minister za konstituanto. V drugi polovici oktobra 1944 je prišel v osvobojeni Beograd, novembra pa sta s predsednikom kraljeve vlade dr. Ivanom Šubašićem odletela na pogovore v Moskvo, kjer je prvič srečal Stalina.

Do institucionalizacije jugoslovanskega odporniškega gibanja na drugem zasedanju Avnoja v Jajcu novembra 1943 je bil glavni povezovalec odporniške Slovenije z nastajajočo federativno Jugoslavijo. Ves čas je (poleg Kidriča) imel tudi odločilno vlogo pri vodenju slovenskega odporniškega gibanja in vzpostavljanju revolucionarne oblasti, v tem kontekstu najverjetneje tudi pri generalnih odločitvah o povojnem obračunu z nasprotniki.

Kardelj je svojemu revolucionarnemu in narodnoosvobodilnemu delovanju podredil vse, tudi osebna čustva in družino. Žene Pepce prvi dve leti vojne sploh ni videl. Italijani so jo zaprli že leta 1941, jo v zaporih mučili in nato obsodili na dvajset let zapora, iz katerega je prišla po italijanski kapitulaciji. Sin Borut je bil med vojno ilegalček, zanj so skrbeli drugi. Nedvomno so osebne in družinske izkušnje iz predvojnega in medvojnega delovanja pomembno, če ne odločilno vplivale tudi na njegovo politično razmišljanje, seveda pa velja tudi obratno, njegova politična (revolucionarna) dejavnost je odločilno vplivala na njegovo usodo.

Po vojni je Kardelj med drugim vodil jugoslovansko delegacijo na pariški mirovni konferenci in si v danih razmerah zavzeto ter učinkovito prizadeval za spremembo slovenske meje. Po sporu z informbirojem je bil glavni ideolog delavskega samoupravljanja in jugoslovanskega samoupravnega socializma ter kreator povojnega ustavnega sistema, še posebno ustave iz leta 1974.

Razhodu s Titom je bil blizu dvakrat. Najprej v obdobju tako imenovanega zgodnjega partijskega "liberalizma" v začetku petdesetih let, ko sta bila podobnih misli z drugim ideologom Milovanom Đilasom, a je Kardelj potegnil s Titom in ostal v vodstvu. Drugič konec petdesetih in v začetku šestdesetih let, ko se je Tito odločal med centralizmom in federalizmom, Aleksandrom Rankovićem in Kardeljem. Poleg tega ga je leta 1959 na lovu z odbito kroglo v glavo ranil vojvodinski politik Jovan Veselinov.

V tistem času je bil Kardelj kar nekaj časa v nemilosti, izoliran od pomembnih odločitev. Spomladi 1961 je iz bojazni pred obračunom za nekaj časa odpotoval v London. Obdržal se je zaradi enotnosti slovenskega vodstva, izraženega v stavku (pripisujejo ga Stanetu Kavčiču), da "ni nesoglasja med Titom in Kardeljem, ampak med Titom in Slovenijo". Desetletje kasneje, v podobni situaciji, slovensko vodstvo ni bilo več enotno, Kardelj pa ni ravnal enako. Nasprotno, bil je v ozadju tistih, ki so s Kavčičem in "liberalci" tudi obračunali.

Dvakrat, v petdesetih letih, ko je obiskal Norveško, in v času praške pomladi, ko se je bal, da bo Češkoslovaška z reformami prehitela Jugoslavijo, je bil blizu socialdemokratskemu modelu. Obakrat se je umaknil, bodisi zaradi Tita bodisi zaradi lastnega revolucionarnega prepričanja, ali obojega. Načeloma je sicer priznaval, da je možna pot v socializem tudi po nerevolucionarni poti in ne zgolj po vzoru sovjetske boljševiške revolucije, in si je za priznanje te pravice (ki ji je oporekala Sovjetska zveza) prizadeval tudi v mednarodnem delavskem gibanju. Iz pogovora z urednikom Teorije in prakse Zdenkom Roterjem leta 1970 (popisanim v knjigi Pozabljena preteklost) je razvidno, kje so bili limiti Kardeljevega razmišljanja: dialog med marksisti in kristjani lahko pripelje do izgube identitete marksizma, politični pluralizem je v socialistični demokraciji nesprejemljiv, notranji dialog v zvezi komunistov je potreben, a je notranja stvar zveze, ne pa javnosti.

S Kardeljem se v teoretskem in političnem smislu povezujejo tri teme: samoupravi socializem, tretji svet (skozi prizmo neuvrščenosti), predvsem pa nacionalno vprašanje.

Model pluralizma samoupravnih socialističnih interesov, kot ga je koncipiral, je temeljil na vlogi občana in na atomizirani družbi krajevnih skupnosti in občin v enostrankarskem sistemu. Hkrati pa je v nasprotju s sklicevanjem na "položaj individua" vzpostavljal delegatski princip odločanja s paralelnimi samoupravnimi in državnimi institucijami in tako do nespoznavnosti zamegljeval osebno odgovornost. S tem pa določeni politični eliti omogočal oblast.

Očitno je bil sistem za vladanje ugoden, saj ga nekateri aktualni politiki poskušajo oživiti v podobi raznih partnerstev, svetov in koordinacij tudi v klasičnem parlamentarnem sistemu. Bolje bi bilo, če bi v razmerah nebrzdanega kapitalizma in kapitalske požrešnosti, ki nas je tudi v Sloveniji zapeljala v krizo, razmislili o Kardeljevem zavzemanju za demokracijo na socialnem področju (socialno partnerstvo, solidarizem, kakor pač že to poimenujemo).

Težave tretjega sveta in vzroke zanje je Kardelj analiziral zelo vsebinsko in se v oceni problemov najbrž ne bi kaj dosti razlikoval od dr. Janeza Drnovška v njegovi zadnji predsedniški fazi. Vendar je bil njegov pogled podobno utopičen kot Drnovškov: medtem ko je Drnovšek računal na apele na svetovne državnike in znane osebnosti ter na individualne akcije Slovenije, je Kardelj, prav tako utopično, rešitev videl v gibanju neuvrščenih in socializmu kot svetovnem procesu.

Sperans je razburil inteligenco

Odnos do nacionalnega vprašanja je Kardelj pod psevdonimom Sperans prvič koncipiral v tridesetih letih v knjigi Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. V tistem času so se s tem problemom ukvarjali številni intelektualci vseh barv, razne nazorske in politične skupine ter stranke. To je logično, saj je bil slovenski narod zaradi razkosanosti po prvi svetovni vojni, nevarnosti nacizma oziroma fašizma pa tudi notranjepolitičnih jugoslovanskih razmer ogrožen. Kardelj je že leta 1933, takoj po prihodu Hitlerja na oblast, opozoril na nevarnost fašizma oziroma nacizma, ki ga je označil za "najbolj brutalno diktaturo najbolj reakcionarnih in najbolj imperialističnih elementov finančnega kapitala".

Z nekaterimi pisci, ki so se ukvarjali z nacionalnim vprašanjem, je tudi polemiziral - na primer z Josipom Vidmarjem, s katerim sta potem postala zaveznika v Osvobodilni fronti. Oddaljil se je od dotedanjega pretežno kulturnega pojmovanja slovenstva, od teze, da so nosilci slovenstva intelektualci (čeprav jim je - tudi duhovščini - v zgodovini priznaval pomembno vlogo). Ocenjeval je, da je bilo slovensko meščanstvo prešibko, da bi lahko v 19. stoletju izvedlo nacionalno revolucijo. Zato je bilo njegovo stališče - v skladu z boljševiškim pojmovanjem nacionalnega vprašanja -, da mora odgovornost za usodo slovenskega naroda prevzeti delavski razred kot najnaprednejši del družbe, vendar se mora pri tem povezati z vsemi demokratičnimi in naprednimi silami. To je bilo temeljno načelo ljudskofrontne politike od sredine tridesetih let dalje, ki pa so jo po paktu Hitler-Stalin komunisti opustili in nato znova oživili v Osvobodilni fronti. Morda je bil v tistem času kakšen nacionalni program napisan ali odpredavan lepše ali s širših stališč kot Kardeljev, vendar je Sperans "razburil in razgibal inteligenco tistega časa bolj kot katerokoli delo, ki je izšlo bodisi v originalu, bodisi v prevodu", kot je zapisal Primož Kozak.

Sanje železničarjevega sina Štefana

Tisto, kar Kardelja razlikuje od večine tedanjih piscev (nekateri programi so bili precej utopični, gradili so na raznih srednjeevropskih ali celo širših federacijah in konfederacijah), je zahteva po akciji. Brez tega ideja o Zedinjeni Sloveniji po Kardeljevem mnenju ni bila uresničljiva. Ker so komunisti med vojno postali vodilna politična sila, je Kardeljev koncept, ki je povezoval nacionalno in socialno revolucijo, dobil možnosti za uresničitev in se je v veliki meri tudi uresničil.

Če bi tedaj zgodovinsko težo zmogla kakšna druga politična opcija, bi se uresničil njen program in Kardeljev bi ostal samo eden med mnogimi, morda zanimiv, a zgolj na papirju. Vendar je večina predvojnih strank še med vojno vztrajala pri obnovitvi kraljevine in tudi pogledi glede federalizma so bili različni, zlasti med liberalci in SLS. Če bi se kraljevina dejansko obnovila, bi - še posebej ob "atentizmu" meščanskih strank - Slovenija morda dosegla status banovine po hrvaškem vzoru in brez spremembe meja.

Za Kardelja je bilo nacionalno vprašanje le druga plat razrednega vprašanja. Jugoslovanstvo je pojmoval skozi socializem, izhajal je iz teze, da je to ključno vezivno tkivo Jugoslavije. Zato je v predgovoru k drugi izdaji knjige Razvoj slovenskega narodnega vprašanja leta 1957 zapisal, da slovenskega nacionalnega vprašanja v načelnem smislu v Jugoslaviji ni več, saj je dobil lastno državo, socialistično ljudsko republiko, za nerešeno pa je imel vprašanje manjšin. Vendar prihodnosti Jugoslavije ni videl v obliki centralizirane države, zato si je prizadeval za zvezo republik, ki bi bile dejansko države, federacija pa samo prostor za dogovarjanje in uresničevanje tistega, kar je v skupnem interesu.

Z nekaj pomisleki, da mu pripisujem stvari, ki jih nikoli ni (tako eksplicitno) zapisal, bi tvegal oceno, da je Kardelj verjel, da se bo socializem (in z njim Jugoslavija) ohranil še dolgo oziroma da bo postal prevladujoča družbena ureditev v svetu. Tedaj bi prišlo tudi do drugačnih odnosov (integracij) v Evropi in v svetu in z vidika daljše zgodovinske perspektive in širših povezav bi tudi Jugoslavija za Slovenijo izgubila smisel. V bodoči socialistični ureditvi sveta bi sicer tudi države postale nepotrebne in bi kot instrument prisile odmrle, saj bi vse temeljilo na dogovarjanju (teza o odmiranju države je bila ena najbolj priljubljenih tez pri Kardelju).

Že pred vojno je Kardelj napisal knjigo Potovanje skozi čas (izšla je tudi leta 1969). V njej skozi sanje železničarjevega sina Štefana poljudno razlaga zgodovino človeštva, pri čemer dialektično verjame v njegov napredek in - precej bolj kot mi danes - tudi v obvladovanje narave. "Če je še tako neizmeren in zamotan svet, vendarle ni tako dovršen in tako dokončen, da ne bi potreboval tudi moje pomoči in mojih hrepenenj," pravi na koncu Štefan. Recimo, da je to točka, kjer bi se s Kardeljem (lahko) strinjali vsi.