njihova zgodba je navdihnila fotografsko razstavo Knapovske marionete fotografa in publicista Andreja Blatnika, ki so jo ta teden odprli v Mali galeriji Cankarjevega doma.
S knapovskimi marionetami se je Blatnik srečal po naključju, ko je od Jane Mlakar Adamič (kustosinje Revirskega muzeja Trbovlje) slišal zgodbo o Lutkovnem gledališču iz Hrastnika. Kot je izvedel Blatnik, je bil začetek gledališča bolj posledica spleta okoliščin kot načrtovanja, ko je knape (v prostem času so bili navdušeni modelarji in ljubiteljski letalci) z lutkami "zastrupil" lutkar in učitelj tehničnega pouka Silvo Košutnik. Tako so začeli namesto letalskih modelov rezbariti lutke, na pomoč pa sta jim priskočila tudi kipar Lojze Lavrič in rezbar Anton Jezovšek, ki sta lutkam izdelala glave. Ko so marionetam v takratni Šiviljski zadrugi sešili še kostume, so se jih knapi naučili animirati, naštudirali so dramaturgijo, izdelali oder in scensko opremo ter leta 1947 uprizorili prvo predstavo Začarani gozd. Prostor za vaje so si uredili kar v stari baraki, za predstave pa jim je bil na voljo stari Konzum, kjer so včasih odigrali tudi po štiri predstave na dan. V tridesetih letih delovanja gledališča so sledile mnoge marionetne predstave, s katerimi so knapi nastopali po vsej Sloveniji. V 70. letih so poskušali repertoar razširiti tudi z ročnimi lutkami, vendar so te zahtevale drugačen pristop in drugačen način animacije, kar je poleg odhoda nekaterih starejših članov pomenilo tudi začetek konca hrastniškega lutkovnega gledališča.
Kot je poudaril Andrej Blatnik, so fotografsko razstavo navdihnile zgodbe knapov, ki so iz veselja in ljubezni do lutk trideset let ustvarjali predstave marionetnega gledališča. Prav tako pomembno pa se mu je zdelo osvetliti usodo marionet, ki so po razpadu gledališča več kot dvajset let ležale na podstrešju hrastniškega muzeja. Pozabe jih je rešila šele Jana Mlakar Adamič (zgodbo o marionetah je izvedela od nekdanjega lutkarja Milana Kocmana), ki je poskrbela, da so skorajda povsem uničene marionete poslali v Ljubljano, kjer jih je "pokrpal in na novo sestavil" akademski kipar in restavrator Miran Prodnik. Danes so knapovske marionete v vsem svojem sijaju razstavljene v hrastniški depandansi Revirskega muzeja, zadnji dve leti pa lutkarji znova resno vadijo, pripravljajo in uprizarjajo predstave ter zbirajo sredstva za svoje delovanje.
Fotografska razstava je po Blatnikovih besedah rezultat fenomenološkega pristopa, saj je želel, da marionete spregovorijo same zase in na tak način predstavijo zgodovino marionetnega gledališča ter zgodbe ljudi, ki so jih ustvarili. Izbor fotografij za razstavo je prepustil Meti Krese, ki je o Blatnikovih fotografijah zapisala: "Marionete govorijo svojo zgodbo. Pripovedujejo o časih, ko so hrastniški knapi ob prostem času iz lesa rezljati trupe, noge, roke z orodjem, ki so si ga izdelali sami /.../, pa o času, ko so bile razprave med knapi o marionetnih predstavah prav tako burne kot o meddržavnih nogometnih tekmah. Bogata zgodba, dolga celih trideset let."
