Arheologom doslej še ni uspelo natančno ugotoviti, kdaj v zgodovini se je pojavil gumb v funkciji zapenjanja oblačila. Vsekakor pa so ga kot okrasni predmet, izdelan iz kamna, školjk in jantarja, uporabljali že v stari Indiji 2800 let pr.n.št.

Kot ornament je služil tudi antičnim Grkom in Rimljanom, ki so uporabljali posrebrene okrasne gumbe z emajliranimi bleščečimi detajli.

Po padcu rimskega imperija je preteklo kar nekaj časa, preden so križarji v 13. stoletju s svojih pohodov prinesli v Evropo oblačila, ki so se oblačila preko glave.

S tem se pojavi tudi potreba po novem načinu zapenjanja, dotedanjo fibulo in okrasne sponke zamenja gumb, ki se na oblačilo prišije s pomočjo vstavljenega kaveljčka na zadnji strani.

Ko se konec 13. stoletja v Nemčiji rodita "dve luknjici" na gumbu, ki poenostavita šivanje na oblačilo, zajame Evropo prava gumbomanija.

Gumb predstavlja bogastvo, saj je izdelan iz dragih kamnov in kovin, postavlja pa tudi stroga modna pravila. Moška oblačila se namreč v tem obdobju zapenjajo z gumbi spredaj, ženska izključno na hrbtni strani.

V gotiki in renesansi so gumbi v vlogi statusnega simbola - zaradi dragocenih materialov in umetelne izdelave.

V 14. stoletju se v Parizu organizirajo cehi, mojstri izdelujejo luksuzne gumbe po naročilu - poleg dragega kamenja izdelujejo gumbe iz kovinskih legur, slonovine… To je tudi čas, ko smejo gumbe kot umetniške izdelke nositi le modrokrvni izbranci. Srednji sloji lahko imajo zgolj pozlačene in posrebrene gumbe.

Do sprememb pride v 15. in 16. stoletju, ko se pojavijo tudi gumbi iz cenejših materialov - kosti, medenine, bakra, železa ali trdega jekla. Kovinski gumbi se zato konec 16. stoletja prvič pojavijo tudi na vojaških uniformah.

Kako so si prav zaradi množičnega pojava gumbov nekateri dostojanstveniki prizadevali poudariti pred svetom svoje bogastvo in imenitnost, dokazuje primer francoskega kralja Franca I. Zaradi načete samozavesti ob neuspešnem bojevanju s Karlom V. si je za povrnitev občutka vsemogočnosti dal izdelati oblačilo, pošito s kar 13.000 zlatimi gumbi. Fenomen, ki predstavlja svojevrsten rekord v zgodovini "gumbkanja".

Tudi kralj Ludvik XIV., znan modni navdušenec, je bil zasvojen z dragocenimi gumbi, na katerih so bili njegovi miniaturni portreti, mitske podobe, grbi in simboli. Zgodovina beleži, da je zgolj šest takšnih dragocenih gumbov plačal s šeststo zlatniki.

Gumb predstavlja skozi stoletja njegovega spreminjanja pravo zbirko nasprotujočih si zapovedi. Če so v 17. stoletju, da bi povečali proizvodnjo svile, v Franciji z zakonom predpisali, da morajo biti gumbi preoblečeni v doma izdelano svilo, je bila prav s tem namenom konec 17. stoletja uporaba svile v Angliji prepovedana. Ob tem je omembe vredno dejstvo, da se gumbi v baroku in rokokoju niso nosili zgolj v funkciji uporabnega, temveč tudi okrasnega predmeta. Nabor gumbov na sprednji in zadnji strani oblačil, in to celo v več vrstah, je imel ornamentalno funkcijo, saj jih je le nekaj opravljalo vlogo zapenjanja.

V času Marije Antoinette je v 18. stoletju zaslovel pariški draguljar Georges Frederic Strass, ki je s posnemanjem dragih kamnov in pozlate na gumbih povzročil pravo revolucijo na tem področju. Njegov priimek se še danes povezuje z imitacijo dragocenega nakita. Slovela je tudi tovarna Battersea v Londonu - z gumbi, na katerih so bile drobne sličice ali portreti na emajlirani podlagi in mozaične pozlate iz dragih kamnov.

Leta 1851 izumijo patent za strojno izdelovanje gumbov, ki pahne v revščino na stotine gumbarjev.

Kljub temu so do konca 19. stoletja gumbi privilegiran dodatek k moški modi, tudi po zaslugi pisatelja Oscarja Wilda. Morda je prav on šel "čez rob", saj je obsojen za sodomijo pristal v kaznilnici, z njegovim odhodom pa pridejo nove modne zapovedi, po katerih veljajo moški v decentnih oblačilih z bleščečimi gumbi za vulgarne.

Ko v 19. stoletju ovdovi angleška kraljica Viktorija in predpiše zakon o žalni obleki, postanejo modni gumbi iz črnega stekla, kasneje iz porcelana, ki ustreza barvnemu odtenku blaga.

Še eno nenapisano pravilo je nastalo takrat. Velja še danes, čeprav ob odsotnosti pomena, kot ga je imelo ob svojem nastanku. Gre za zapenjanje od leve proti desni za moške in od desne na levo za ženske. Povod za to "praktično" rešitev naj bi bila desna roka moškega, ki je morala biti vedno prosta za uporabo meča. Ženskam, ki so nosile otroka na levi rami ali boku, pa je bilo domnevno priročnejše zapenjanje gumbov z desno roko.

V začetku 20. stoletja postaja vse bolj vplivna pariška šola oblikovanja z asimetrično oblikovanimi gumbi v povezavi z novo umetnostno smerjo, art decojem. Izdelujejo jih iz bakelita in kazeina, kasneje iz plastike, v barvnih geometričnih sestavljankah.

Najbolj provokativni surrealistično falusni primerki gumbov pripadajo oblikovalki Vivien Westwood in pred njo še Elsi Schiaparelli, ki je za svojo jopico izdelala gumb v podobi akrobata.

Kljub pestrosti oblik pa je gumb še vedno najraje okrogel - kot je okrogla sreča, ki nam jo po vraži prinaša dotik gumba ob srečanju z dimnikarjem...