Stara ohišja za podvodno fotografijo, objektivi, fotoaparati, kamere, tudi najnovejša digitalka v modernem podvodnem ohišju, uspele fotografije, dokazi, da je med redkimi srečneži, ki jih njihovo delo resnično zanima in navdihuje. In ki le s težavo govorijo o svojih dosežkih. »Cic se izraža s kamero, ne z besedami,« je rekel eden tistih, ki so mu dovolj blizu, da mu rečejo Cic.

V polmračni sobi je mehko zvenela trobenta Milesa Davisa, sredi platna pa so drstele še mehkejše podobe podvodja, kratki filmi iz nedrij slovenskih jezer in rek. Debeloglavi somi, prežeče ščuke, našobljeni lipani, edina sladkovodna polenovka menek, pa nastopaške potočne postrvi z rdečimi lepotnimi pikami – slovensko ribje bogastvo je vneto paradiralo pred Mlinarjevo mirno kamero. Kratki filmi, ki jih bodo vrteli v Tehniškem muzeju v Bistri, so se zdeli kot božji pogled v stvarstvo, tako lahkotni, kot bi jih posnel mimogrede, med užitkarskim popoldanskim plavanjem.

V resnici je vanje vtkanih dobrih 40 let potapljanja, fotografiranja in snemanja pod vodno gladino. »Predstavitev je bila fenomenalna. Huronsko ploskanje, cepetanje z nogami in vzklikanje v temi ne bi prenehalo, če ga ne bi prekinil s prižiganjem luči,« je projekcijo njegovih filmov pred dnevi v Prirodoslovnem muzeju Slovenije komentiral eden izmed navzočih strokovnjakov za varstvo narave.

Pa Mlinar ni samo snemalec žive narave. V sredo so Cankarjevo nabrežje napolnile fotografije iz njegovega filma o arhitekturi Ljubljane, posnete iz očem povsem nenavadnega kota. Pravzaprav gre za del trilogije Arhitektura vodnih mest iz ribjega pogleda, v kateri združuje tri vedute mest, posnete iz njihovih voda. Mlinar je podobe Ljubljane in Benetk že ovekovečil s kamero, nad katero valovi vodna gladina. Stare hiše oživijo in zaplešejo kot nemirne podobe na živosrebrni podlagi.

Ljubljanica je že dolgo njegova velika ljubezen, »skrivnostna reka z globokimi tolmuni, idealno prizorišče za filmsko pravljico«. To je ena od njegovih želja, posneti igrani film - pravljico, ki bi se dogajala v globinah reke. V njej in o njej je že veliko snemal, v Ljubljanici je nastal prvi slovenski podvodni film v 35-milimetrskem kinoformatu Obrazi zelene reke, novi film Živi svet reke Ljubljanice pa bo uradno zaživel februarja na razstavi v Narodnem muzeju Slovenije.

Ciril Mlinar, za prijatelje Cic, je eden najbolj izkušenih slovenskih obiskovalcev podvodnih globin, prve zamahe proti dnu je naredil že leta 1968. Pred tem pa že v petem razredu napisal spis Ko bom velik, bom potapljač in v njem z otroško zavzetostjo opisal svoje potapljaško življenje. Pri štirinajstih se je kot toliko drugih v tistih časih zakopal v legendarno knjigo Jacquesa Cousteauja in Frederica Dumasa Svet tišine, pa Sprehode pod morjem Ivana Kuščerja in Izhajamo iz morja avstrijskega raziskovalca Hansa Hassa. S prijatelji iz Šiške so s trolejbusom zahajali v center pred trgovino Slovenijašport, kjer se je v izložbi svetila potapljaška jeklenka. Za fante nedosegljiva.

A ni obupal, iz starega gasilnega aparata je nastala doma narejena jeklenka, v katero je moral dve uri tlačiti zrak, da se ga je nabralo za pet minut potapljanja. Nepredstavljivo za današnje instant potapljaške izkušnje. Postal je član znamenitega Društva za raziskovanje morja, nato pa še tri leta čakal, da je bil dovolj star za prvi potapljaški izpit.

Do vojaščine je že imel licenco samostojnega potapljača s številnimi potopi, zato je bilo služenje v mornariški diverzantski enoti naravna izbira. In skoraj tragična izkušnja. Med potapljanjem z zaprtim dihalnim sistemom se je zastrupil s kisikom. Ta namreč v preveliki koncentraciji z naraščanjem globine oziroma tlaka postane strupen.

»Eden od znakov zastrupitev je trzanje mišic s krči po celem telesu. Ko sem jih začutil, sem se začel dvigati, toda krč je stisnil tudi mišice v grlu in nisem več mogel izdihniti.« Uspelo mu je izpljuniti ustnik in glavo nagniti vznak, da se je izpraznila zračna vreča in je potonil proti dnu, potem je izgubil zavest. Takrat se mu je sprostilo tudi grlo, da so ga lahko brez težav izvlekli na kopno. Zdravnik ga je začel oživljati s klofutami, Mlinar pa je refleksno boksnil nazaj. Vojaki so nato morali buditi oba, njega in zdravnika.

Njegova fotografska pot se je začela vzporedno s potapljaško. »Že takoj ob prvih potopih sem si zaželel tako kot moji vzorniki iz globin prinesti vso to raznolikost, ki sem jo videval,« pravi. V tistih romantičnih časih so bili podvodni fotografi sami svoji mojstri. Že kot petnajstletni mulec je naredil prvo preprosto podvodno ohišje za fotoaparat, ki je tesnilo le blizu površine.

Konec sedemdesetih je kar s pomočjo domačega plinskega štedilnika nastalo tretje podvodno ohišje, z delovno globino 75 metrov, s katerim je nato celih dvanajst let lovil podvodne prizore in si prislužil številna priznanja na prvenstvih v podvodni fotografiji. »Proti koncu se je fotoaparat začel pogosto kvariti in sem imel z njim preveč dela. Na nekem tekmovanju na Bledu na primer se mi je pokvaril večkrat v istem dnevu. Moral sem iz vode, odpreti ohišje, razdreti aparat in odpraviti okvaro, ga sestaviti nazaj in spet v vodo fotografirat... pa spet ven. Štirikrat zapored!« Vztrajnost se je izplačala, na koncu je osvojil prvo mesto.

Bled je poleg tega prizorišče njegove znane reportaže o Maxu, ogromnem somu, ki že leta plava med stebri tamkajšnjega kopališča. »Včasih je prav zabavno opazovati velike some, ki plavajo po jezeru, nad njimi pa čofotajo noge kopalcev,« se muza Mlinar. Prizor, ki si ga ne želi nihče od površincev.

V začetku osemdesetih let se je začel aktivno ukvarjati tudi z jamarskim potapljanjem. »Prelomnica je bila udornica, ki se je pojavila čez noč sredi struge reke Reke v Vremski dolini. Spomnim se televizijske reportaže o tem, kako je reka v mogočnem slapu izginjala v novonastalo brezno. Tisti hip se mi je vse skupaj zdelo na moč grozljivo in dejal sem si, da me v to grdo luknjo ne bi spravili za noben denar na svetu,« se spominja Mlinar. Naslednji dan je s prijateljema že raziskoval dno brezna. Ni jih motilo, da se je med enim in drugim spustom na dno usula večtonska gmota skal. »Mladostni izziv, danes vem, da je bila neumnost, a smo imeli srečo.«

Že na svojem prvem »jamskem« fotonatečaju v Splitu je prejel prvo nagrado za barvno fotografijo. Lotil se je tudi snemanja in skupaj z Markom Krašovcem posnel film Jamsko potapljanje ter ga po prvih dobrih odzivih v tujini nato premontiral in dokončal. Film je na mednarodnem festivalu podvodnega filma »Hans Hass Medaille« v Linzu prejel zlato medaljo.

V dokumentarcu so nastopile tudi človeške ribice, ki jih je prvi posnel pod vodo, v njihovem naravnem okolju. Proteus je od takrat njegova velika strast, skoraj zaščitni znak. Ima ga celo na svoji posetnici. Lani je kot prvi posnel brejo človeško ribico, na kar je upravičeno ponosen. In prav ti posnetki bodo tudi del njegovega naslednjega projekta, tako rekoč življenjskega dela. Namerava namreč posneti film v podzemlju okoli Postojne. »Premalo se zavedamo, da so slovenske jame pravo biotsko bogastvo in, da je naš Postojnsko-planinski jamski sistem, kar zadeva podzemeljsko živalstvo, najbogatejši na svetu,« poudarja.

To bo njegova zgodba za milijon evrov. »Odvisno, kako široko se bo osnovni scenarij obdržal, nikakor pa ne bo poceni, saj bo potrebno veliko snemalnih dni, s številčno ekipo, na izredno zahtevnem terenu, v jamah in sifonih, na številnih lokacijah, potrebna bo najnovejša snemalna oprema, ki bo po koncu snemanja zaradi vlage, blata in udarcev gotovo neuporabna.« Osrednja zvezda bo breja človeška ribica, zgodba pa bo po njegovih besedah večplastna, s poudarkom na varovanju narave in preživetju. »S proteusom si delimo isto podzemno vodo, vodo za pitje. In ta mora ostati čista!« opozarja Mlinar.

Težava je seveda denar. »Prvi so ga ponudili Nemci, vendar pa bi tuji naročniki radi posegali v vsebino, kot se je že pokazalo v prvih pogovorih z njimi,« ugotavlja Mlinar. Najraje bi videl, da bi bil naročnik dokumentarca država Slovenija, a se boji, da bo ostalo samo pri željah. Med letošnjim predsedovanjem EU je na Brdu pripravil projekcijo svojega filma za 33 držav udeleženk, namesto honorarja je dobil pisno zahvalo. »Saj sem bil polaskan, ampak od tega se ne da niti živeti, kaj šele snemati filme«.