S svojim skrajnim desničarskim Likudom se je odrezal slabše kot pred štirimi leti in to kljub temu, da se je odločil na volitvah nastopiti skupaj s skrajno desničarsko stranko nekdanjega zunanjega ministra Avigdorja Liebermana Izrael je naš dom. Toda analiza izraelskega volilnega rezultata se ne ustavi pri vnovičnem, čeprav kar precej grenkem slavju Netanjahuja. Mnogo bolj usodno je to, da se je Izrael na teh volitvah še bolj premaknil v desno. Toda premik ni tako usoden, kot so ga napovedovale predvolilne napovedi.
Vendarle se bo sedaj v parlamentu okrepil tabor poslanskih skupin tistih strank, ki so že v preteklosti poskušale brisati meje med sekularno državo in religijo. Drsenje izraelskega političnega prostora v desno se sklada s spremenjenimi demografskimi trendi v judovski državi. Priseljevanje Judov iz arabskega prostora in prostora nekdanje Sovjetske zveze je dodobra premešala karte na izraelskem političnem prostoru. Že polovica Izraelcev sama sebe opisuje za verne, ultraortodoksne ali desničarje. Sekularisti so postali manjšina. Daleč so časi, ko so bili izraelski ustanovni očetje socialisti in so volili delavsko stranko. Čeprav so laburisti na teh volitvah presenetljivo postali tretja najmočnejša stranka v državi in so kar precej okrepili svojo zastopanost v knesetu, ostajajo le še senca svojih slavnih dni.
Pred poldrugim letom je bilo vse videti še precej drugače. Telavivske ulice in ceste drugih izraelskih mest so zapolnile množice nezadovoljnih državljanov. Protestirali so proti zmanjševanju socialnih pravic in proti pohodi neoliberalne države. Bili so navdušeni nad globalnim sporočilom arabskih revolucij. Stremeli so po boljši družbi ne zgolj v smislu spremembe političnega sistema, temveč tudi z iskanjem pravičnejše gospodarske ureditve, ki ne bo temeljila na neoliberalni ideji tržnega kapitalizma. Avgusta leta 2011 se je kar četrt milijona ljudi zgrnilo zgolj na ulice Tel Aviva. Zahtevali so cenejše življenjske stroške, nižje najemnine in cene stanovanj, davčne reforme ter ukinitev oligarhičnih sistemov v gospodarstvu. Za trenutek se je zdelo, da se Izrael spreminja. Toda politika je spregledala sporočila z ulice. Razlogov je več. Če so bili voditelji protestov zvezdniki v času demonstracij, kasneje po opažanjih izraelskih političnih analitikov niso uspeli svojih zahtev po redistribuciji državnega proračuna jasno predstaviti javnosti. Najbolj prepoznavna obraza iz demonstracij sta se pridružila laburistični stranki. Toda v ospredju nastopov na televizijah in drugih javnih soočenjih so ostali stari obrazi. Zahteve »izraelske pomladi« niso dobile pravega – osrednjega - mesta v tej volilni kampanji.
Če bo zaradi zmage skrajne desnice identiteta države sedaj koreniteje pred preizkušnjo, volilni rezultat ne obeta večjih premikov Izraela na zunanjepolitičnem področju.
Netanjahuja sicer čaka naporno sestavljanja koalicije. Vprašljivo je, kako dolgo bo nova koalicija sploh lahko zdržala. Zanimivost teh volitev je namreč ta, da volivci tokrat niso s podporo odločali za »alternativnega kandidata« za vodenje vlade, temveč so se glasovi porazdelili po strankah, za katere so ljudje prepričani, da bodo lahko največ vplivale na Netanjahujeve odločitve.
Toda vsaj pri zunanji in obrambni politiki obetajoča se desničarska koalicija ne bo imela večjih težav najti isto valovno dolžino. Benjamin Netanjahu je na prejšnjih volitvah še ponujal vsaj retorično podobo politika, ki se je pripravljen s Palestinci pogajati o miru. Te larpurlartivistične floskuke si je tokrat lahko mirno prihranil. S pospešeno gradnjo izraelskih naselbin je v preteklih letih jasno pokazal, da njegov mir s Palestinci seže samo do prvega varnostnega perimetra judovske države. A ob novih obetajočih se koalicijskih partnerjih bo Benjamin Netanjahu dajal vtis zmernega politika. Četrta najmočnejša politična sila v državi je postala Habajt Hajehudi, stranka bogataša Naftalija Benneta, ki je v predvolilni kampanji jasno dejal, da znotraj majhne države Izrael Palestinci ne bodo videli svoje države. K temu je treba pristaviti samo še zagotovilo Benjamina Netanjahuja njegovi nekoč trdni volilni bazi – izraelskim naseljencem na Zahodnem bregu. V boju za njihove glasove jim je tokrat zagotovil večno bivanje v Judeji in Samariji. Pod njegovim vodenjem države ne bodo izpraznili niti ene naselbine, je bil nedvoumen. O »mirovnem procesu« na Bližnjem vzhodu se poslej nima več smisla pogovarjati.
Nova vladna koalicija pod Netanjahujevim vodstvom obeta številne napetosti z novo administracijo Baracka Obame. Če bo odnos najtesnejših zaveznic na Bližnjem vzhodu obremenjen zaradi različnih pogledov nadaljevanja »mirovnega procesa«, bo njuna zveza ostala trdna pred mednarodnimi forumi. ZDA so namreč na mednarodnem diplomatskem parketu doslej vedno znova zaščitniško uporabile svoj diplomatski aparat pred mednarodnimi obsodbami Izraela. Tukaj ni pričakovati kakšnih večjih premikov.
Večja uganka je, kako se bosta stara-nova voditelja v ZDA in Izraelu sporazumela glede reševanja »iranskega jedrskega vprašanja«. So že pozabljene zamere iz časov ameriškega predvolilnega obdobja, ko je Netanjahujeva administracija hotela Belo hišo zvabiti v vojaški obračun z islamsko republiko? Kakšno linijo bo na Bližnjem vzhodu ubrala Obamova administracija s starim znancem v Jeruzalemu, ko pa se njen geostrateški pogled vse močneje seli na Daljni vzhod?
Povsem Bližnjega vzhoda ne bo mogla spustiti iz svojih vajeti. Leto tranzicije v Siriji bo zagotovo spremenilo dinamiko dogajanja na Bližnjem vzhodu. Vstaje arabskih narodov so sicer v tem trenutku prešle v fazo globoke zime. Toda sneg in mrzel veter avtokracije nista večni. Glede na obetajočo se novo skrajno desničarsko vladno koalicijo v Izraelu je močno dvomljivo, da bo padec režima v Damasku razumljen kot nova priložnost Izraela za sklenitev miru s seboj in svojimi sosedi. Na teh izraelskih volitvah je vsaj na zunanjepolitičnem parketu namreč zmagala zamisel Večnega Izraela, ki sega od obal Sredozemskega morja do reke Jordan.
* Čestitke, premier Netanjahu. Lahko noč, Bližnji vzhod.
