Uvodni odstavek se glasi: »Morda se nam ne zdi, vendar je bilo leto 2012 najboljše leto v zgodovini človeštva. Trditev, ki je sprva videti kot ekstravagantna, ima kar nekaj argumentov. V zgodovini človeštva še nikoli ni bilo tako malo lakote, bolezni ali tako veliko blaginje. Zahod sicer ostaja sredi ekonomske zlovolje, medtem pa večina držav v razvoju hiti naprej. Ljudje se tako izkopavajo iz revščine po najhitrejši stopnji, ki je bila kadarkoli izmerjena. Število žrtev vojn in naravnih nesreč je milostno nizko. Živimo v zlati dobi.«
Poraženec napredka je zahodna Evropa
Filozof Slavoj Žižek dodaja, da je bila enaka ideja razložena že v številnih knjižnih uspešnicah. V medijih se pojavlja tudi bolj »prizemljena« verzija ideje, ki jo slišimo pogosteje v neevropskih državah. »Kriza. Kakšna kriza,« se sprašuje Žižek. »Poglejte tako imenovane države BRIC. Brazilijo, Rusijo, Indijo in Kitajsko, ali celo Poljsko, Južno Korejo, Singapur, Peru, celo nekatere države podsaharske Afrike. Vse te države napredujejo hitro. Poraženec tega napredka pa je zahodna Evropa in, do neke mere, tudi ZDA.« Po Žižkovih besedah se ne srečujemo z globalno krizo ampak gre zgolj za premik napredka stran od zahoda.
Močen znak tega premika napredka je, tako Žižek, preseljevanje prebivalcev Portugalske, dežele v globoki krizi, v njene nekdanje kolonije Mozambik in Angolo. Le da gre tokrat za ekonomske migrante, ne kolonizatorje.
Ljudje se uprejo, ko njihova pričakovanja niso dosežena
»Ljudje se ne uprejo takrat, ko so stvari zelo slabe, uprejo se takrat, ko njihova pričakovanja niso dosežena. Francoska revolucija se je zgodila, ko sta kralj in plemstvo že izgubljala svojo moč. Protikomunistični revolt na Madžarskem leta 1956 se je zgodil po tem, ko je bil predsednik vlade Imre Nagy na čelu vlade že dve leti,« razlaga filozof in dodaja: »Prav tako se je ljudstvo v Egiptu leta 2011 uprlo zaradi ekonomskega napredka pod predsednikom Mubarakom, čemur je sledil napredek razreda izobraževanih mladih ljudi.« Zato bi moralo po Žižkovo skrbeti tudi kitajske komuniste. Ker v povprečju ljudje živijo bolje kot pred 40 leti. »Socialni antagonizmi (med novopečenimi bogataši in ostalimi) so in bodo eksplodirali in pričakovanja so veliko bolj visoka,« še trdi Žižek.
To je problem razvoja in napredka. Žižek trdi, da sta venomer neenakomerna in rojevata nove nestabilnosti ter antagonizme. Ustvarjata nova pričakovanja, ki ne morejo biti dosežena. V Egiptu, tik pred nastopom arabske pomladi, je večina ljudi živela v povprečju nekoliko bolje kot v prejšnjih desetletjih, vendar so bili standardi po katerih so merili njihovo (ne)zadovoljstvo precej višji.
Ugašanje ognja s prilivanjem olja
Žižek spomni na nedavno debato na francoski televiziji, kjer je francoski filozof in ekonomist Guy Sorman trdil, da morata demokracija in kapitalizem delovati z roko v roki. »Kaj pa Kitajska,« ga je vprašal Žižek in naletel na odgovor, da na Kitajskem ni pravega kapitalizma. Žižek tako sklepa, da za fanatičnega pro-kapitalista Sormana nedemokratična država ne more biti resnično kapitalistična. Na enak način tudi za demokratičnega komunista stalinizem enostavno ni bil avtentična oblika komunizma, dodaja.
»Tako danes zagovorniki prostega trga, v nezaslišani ideološki ugrabitvi, razlagajo svetovno gospodarsko krizo. Povzročil jo ni neuspeh prostega trga, temveč pretirana državna regulacija. Dejstvo, da naše tržno gospodarstvo ni bilo pravo, vendar je bilo v krempljih socialne države. Ko se zavrne nepopolnosti tržnega kapitalizma kot nenamerne nezgode dobimo naiven "progres-izem", ki vidi rešitev v bolj avtentični in čisti aplikaciji ideje in tako poskuša ugasniti ogenj s prilivanjem olja," zaključi Žižek.
