Šaron je bil rojen leta 1928 v takratni Palestini pod britanskim mandatom. Pred razglasitvijo neodvisnosti Izraela se je pridružil judovskim obrambnim silam Hagana, nezakonitim milicam, iz katerih se je pozneje razvil redni sestav izraelske vojske. V času osamosvojitve je že imel čin poveljnika voda, v bitki za Latrun pa je bil tudi ranjen. Vojna za neodvisnost je bila njegova prva, nikakor pa ne zadnja. Boril se je v vseh izraelskih vojnah. Če ni bil prisoten na bojišču, je sedel v generalštabu, kjer je načrtoval in poveljeval operacijam. Ko je vojaško kariero dobrih štirideset let pozneje obesil na klin in postal politik, je še naprej sodeloval v vseh izraelskih vojnah – tudi s premierskega mesta.
Po prvi izraelsko-arabski vojni se je posvetil študiju na hebrejski univerzi, kjer je študiral zgodovino in orientalske študije. Kariero je po končanem študiju nadaljeval v izraelski vojski, kjer so ga imenovali za poveljnika tajne enote 101, s katerimi je Izrael izvajal povračilne napade nad Palestinci, ki so vdirali na judovsko ozemlje. Te enote so izvajale napade onstran meja Izraela. V času vzpostavljanja in urjenja teh enot, so se njeni pripadniki pritihotapili na ozemlje Gaze in tam ubili dvajset Palestincev. Leta 1953 so pod Šaronovim poveljstvom specialci vdrli v jordansko vas Kibja, da bi maščevali vdore Palestincev iz jordanskega ozemlja v Izrael. Med operacijo so ubili 69 Palestincev, od katerih sta dve tretjini predstavljale ženske in otroci.
Ponovno je na bojišče stopil leta 1956 v vojni za Suez, kjer je doživel enega svojih večjih porazov. V bitki za prelaz Mitla je bilo ubitih več mož v enoti, ki ji je poveljeval. Do tragedije je prišlo zato, ker se je spopad z egiptovskimi enotami odločil na lastno pest in ni sledil poveljem nadrejenih. Po incidentu so ga razrešili poveljniškega mesta. Naslednja leta je posvetil študiju. V Veliki Britaniji se je šolal na častniški šoli, po vrnitvi v Izrael pa je v Tel avivu nadaljeval še s študijem prava. Vrnitev med poveljniške kadre v izraelski vojski se je zgodila deset let po bitki na prelazu Mitla. Takratni načelnik generalštaba Jicak Rabin ga je namreč povišal v čin generalmajorja. Že naslednje leto je bil ponovno na bojišču, tokrat je bil povišan v poveljnika južnega poveljstva, sam pa je na Sinaju poveljeval oklepniški diviziji. Pred šestdnevno vojno, ko je prihajalo predvsem do zaostrovanj z Egiptom, je Šaron zagovarjal široko zastavljeno vojaško kampanjo in tako pritiskal na politični vrh, naj se ne zadovolji z omejeno operacijo. Takratni premier Levi Eškol je pritiskom klonil. Z močnim topniškim obstreljevanjem egiptovskih položajev in odločnim prodorom tankovske divizije na Sinaj, je v nekaj urah poskrbel, da se je Egipt znašel na kolenih. Po končani vojni se je Šaronovo poveljevanje na Sinaju v Izraelu slavilo kot herojsko dejanje.
Šaron oktobra leta 1973. (Foto: Reuters)
Izkoreniniti je hotel terorizem, o palestinski državi ni razmišljal
Potem, ko so bili sosedje močno poraženi in je Izrael zasedel celoten Zahodni breg in Gazo, se je Šaron vnovič skoncentriral na „izkoreninjenje palestinskega terorizma“. S to nalogo, ki si jo je zastavil sam, se je ukvarjal naslednjih petintrideset let. Pri iskanju terorističnih tolp v Gazi je celo sam sodeloval. Leta 1973 je s svojo žilico za strateško načrtovanje uspel odbiti nepričakovan napad Egipta. Takrat so narasle njegove ambicije za višje mesto v hierarhiji izraelske vojska, a so ostale neuslišane. Ker želenega imenovanja na mesto načelnika generalštaba ni bilo, se je Šaron začasno umaknil z vojaškega življenja in prešel na politični parket. Skupaj z drugimi že obstoječimi desničarskimi strankami je desičarsko gibanje Likud, katere cilj je bil prevzeti vlado od laburistične stranke.
Že v teh letih ni skrival svojih pogledov na meje izraelske države. Jasno je zagovarjal izraelsko vojaško prisotnost na Vzhodnem bregu in v Gazi. Prav tako je trdil, da Izrael v naslednjih letih ne bo ogrožen od svojih sosedov, če bo ohranjal močno vojaško prisotnost na Sinaju. Ko je po končani jomkipurski vojni nastopil na svojih prvih parlamentarnih volitvah, je bil nemudoma izvoljen v kneset. Takrat so se njegove podobe dokončne rešitve palestinskega vprašanja še bolj izkristalizirale. Jasno je namreč zagovarjal iskanje rešitve za Palestince na ozemlju Jordanije. Dolgo pa v političnih vodah vsaj takrat ni zdržal. Že naslednje leto se je vrnil v vojsko, nato je služil kot posebni svetovalec izraelskemu premieru Jicaku Rabinu, kmalu pa je ponovno začel načrtovati svojo vrnitev v politiko. Leta 1976 se ni odločil za kandidiranje na listi Likuda, temveč je poskušal s svojo novo stranko Šlomzion, ki pa je uspela na volitvah dobiti le dva sedeža v parlamentu in se je kmalu združila z Likudom. Takrat se je ponovno znašel v vladi. Menachem Begin ga je imenoval za kmetijskega ministra in vodjo ministrskega odbora za naselbine. V tem času je Šaron zagovarjal pospešeno in številčno obsežno gradnjo izraelskih naselbin ter se zavzemal še za svoji osebno politično rast – želel je postati obrambni minister. Toda ta želja se mu je izpolnila šele leta 1981.
Zaradi pokolov v Sabri in Šatili ob ministrski položaj
Kmalu, ko je zasedel ta položaj je začel načrtovati obsežno vojaško operacijo v Libanonu, ki je imela več ciljev. S posegom je hotel zagotoviti varnost judovskim naselbinam na severu države, uničiti PLO-jeve položaje v Libanonu in na oblast v deželi ceder postaviti Izraelu naklonjeno marionitsko vlado, ki bi bila pripravljena na sklenitev mirovnega sporazuma z judovsko državo. Prav tako pa je z vojaškim posredovanjem hotel prisiliti, da se uniči sirski vpliv v Libanonu. Vendar izraelski vojaški poseg v Libanonu ni uspel doseči vseh zastavljenih ciljev. Iz Libanona je sicer uspel pregnati vodstvo PLO, pa še to le zato, ker je vse do Bejruta na lastno pest poslal divizijo tankov. Iz izraelskega zornega kota je prej kot ta uspeh precej večji madež na njegovem jopiču zapustil zagrešeni pokol falangističnih milic v palestinskih begunskih taboriščih Sabra in Šatila na jugu Bejruta. Sam Šaron je namreč krščanskim milicam, zaveznikom Izraela v libanonski vojni, dovolil pokol v begunskih taboriščih. V napadu izraelskih zaveznikov je življenje izgubilo okoli 800 palestinskih beguncev. Posebna preiskovalna komisija je kasneje Šarona prisilila k odstopu.
Šaron leta 1981, ko je bil minister za obrambo. (Foto: Reuters)
Zanetil je drugo palestinsko vstajo
Na naslednjih parlamentarnih volitvah ga volivci zaradi tega niso kaznovali. Ponovno je bil izvoljen v parlament, v vladi narodne enotnosti pa je zasedel položaj ministra za industrijo in trgovino, kjer je lahko nadaljeval s svojimi načrti vzpostavitve goste mreže judovskih naselij na Zahodnem bregu. Tudi v naslednji vladi Jicaka Šamirja je sicer na položaju ministra za gradnjo in stanovanjsko politiko nadaljeval s širjenjem judovskih naselbin na zasedenih ozemljih. Podobno je sredi devetdesetih let počel tudi na položaju ministra za nacionalno infrastrukturo. Njegov preboj na sam vrh izraelske politike se je začel leta 1998, ko ga je takratni vodja Likuda in sedanji premier Benjamin Netanjahu povabil na mesto zunanjega ministra. Mirovni proces je v tem času zastal. Da je bil prvi diplomat države general, ki ni niti najmanj razmišljal diplomatsko, je bil le eden od vzrokov zastalega mirovnega procesa. Ponovno ga je oživel laburist Ehud Barak, ki je nasledil Netanjahuja na premierskem položaju. A do dokončne mirovne rešitve na pogajanjih z Jaserjem Arafatom v Camp Davidu ni prišlo.
Tik pred parlamentarnimi volitvami leta 2000 je le nekaj mesecev po propadlem vrhu v Camp Davidu takratni opozicijski voditelj Ariel Šaron zanetil zadnjo iskro druge palestinske vstaje. S svojim kontroverznim obiskom na območju Haram Al Šarifa v starem mestnem jedru Jeruzalema (Judje območje imenuje Tempeljski grič) je sprožil val ogorčenja po arabskem svetu, Palestince, ki so trpeli pod vse ostrejšo okupacijo, pa je vnovič popeljal na ceste. Obisk se mu je obrestoval. Z veliko večino je na parlamentarnih volitvah prekosil laburistične tekmece in se zavihtel na čelo izraelske vlade. Naslednjih pet let je vodil neizprosno politiko do Palestincev. Druga palestinska vstaja in niz samomorilskih bombnih napadov sta mu služila kot izgovor, da je po Zahodnem bregu povlekel ločitveni zid, s katerim je jasno začrtal meje razširjenega Izraela. Tako si je predstavljal „varnost in dejanski mir“, o katerem je govoril tik po svoji izvolitvi, ob čemer ni pozabljal pristavljati, da ga prejšnji mirovni sporazumi ne obvezujejo.
Umik iz Gaze kot »mirovna rešitev«
Leta 2005 je izvedel svoj edini umik iz zasedenih ozemelj. Odločil se je za enostranski umik vseh judovskih naselbin v Gazi, izprazniti pa je dal tudi štiri manjše naselbine na severu. Kot oče naselbin je zaradi teh dejanj naletel na popolno nerazumevanje združenj naseljencev, deležen pa je bil tudi smrtnih groženj. Palestinci so se umika sicer razveselili, toda njihove zahteve za popolni umik Izraela iz celotnega Zahodnega brega in končanje obleganja Gaze, vse do danes niso dočakali. Ker je nezadovoljstvo zaradi umika iz Gaze (Šaron je sicer to videl kot končno rešitev palestinskega vprašanja) pljusknilo tudi v njegovo stranko Likud, se je skupaj z nekaterimi vplivnimi člani iz stranke umaknil in ustanovil novo „desnosredinsko“ stranko Kadima. Vanjo je uspel zvabiti tudi nekatere vplivne politike iz izraelske levice. Vse je kazalo, da bo s Kadimo slavil tudi na naslednjih parlamentarnih volitvah.
Toda teh ni več dočakal. Decembra 2005 je bil hospitaliziran, od januarja 2006 pa v komi. Čeprav se je njegovo zdravstveno stanje na trenutke izboljšalo – zdravniki so v zadnjih letih poročali tudi o tem, da se ponovno odziva na zunanje dražljaje – se iz nje ni več prebudil.
