Na posnetku je slišati živčen smeh dijakov, ki so jih posadili na spodnjo palubo trajekta. Posnetki so nastali na telefonu 17-letnega Park Su Hyeona. Dokler se dijaki še ne zavedajo tragedije, ki jih je kasneje prizadela, se slikajo in sprašujejo, ali bo zgodba prišla v medije ali pa bodo o vznemirljivem dogajanju prijatelje kasneje obvestili prek spletnih družbenih omrežij.
Od šal do velikega strahu
Ko se začne trajekt bolj nagibati, se strah v kabinah povečuje, poroča AP. Nekaterim je slabo, drugim se tresejo noge. »Bom res umrl?« se sprašuje eden od dijakov, in to približno isti čas, ko so z ladje prvič poklicali na pomoč. »Kaj počenja kapitan?« se sprašujejo dijaki, ki jih zanima tudi, ali bo trajekt res potonil in kje so učitelji. V ozadju se slišijo opozorila prek zvočnikov, naj ostanejo, kjer so, tudi še takrat, ko je trajekt že tako zelo prevrnjen, da je pobeg nemogoč.
Dijaki se en trenutek šalijo, spet drugi so na smrt prestrašeni. Šalijo se tudi na račun zadnje, poslovilne fotografije, ki jo naredijo, in o kljubovanju gravitaciji, ko skušajo hoditi po zidovih, poroča AP. »Kot bi bili na Titaniku,« se spomni eden od njih.
»Konec je z nami«
Najstniki v videu dajejo nasvete mlajšim bratom o tem, kako naj ne gredo na šolski izlet, če nočejo končati kot oni. Številni so na telefon posneli tudi zadnje besede. »Zelo me je strah,« pove eden. »Res se potapljamo? Vau, dajejo nam rešilne jopiče,« se čudi drugi. »Konec je z nami. Predem umremo, se moramo posloviti,« pravi tretji. »Mama, rad te imam,« zaključi zadnji.
Tragedija je v Južni Koreji povzročila splošno žalovanje, jezo, pa tudi sram. Umrlo ali pogrešanih je več kot 300 ljudi, vso posadko trajekta (ki se je celotna rešila) pa so prijeli.
