Manning je obtožen 22 kriminalnih dejanj, za katera bo moral, če bo obsojen za vsako od njih, vse svoje življenje presedeti v vojaškem zaporu.
Po dveh mesecih sodne razprave je po zaključnih nastopih tožilstva in obrambe vrsta zdaj na sodnici, polkovnici Denise Lind, ki bo o usodi mladega Manninga, s tem pa o statusu vseh žvižgačev zaupnih vojaških in obveščevalnih informacij, odločala sama. Lindova, ki se je pred 14 leti v svoji magistrski nalogi zavzela za večji javni nadzor vojaških sodišč in trdila, da je tajnost njihovega poslovanja v nasprotju s prvim ustavnim amandmajem, ki določa svobodo informiranja, je, kot kaže, zdaj drugače razpoložena.
»Nezaslišano je, da sodnica podpira idejo, da objava kakršne koli zaupne informacije že pomeni sodelovanje s sovražnikom,« je dejal Daniel Ellsberg. Novinar in žvižgač, ki je leta 1971 v New York Timesu objavil zaupne dokumente o prikriti ameriški vojni v Vietnamu, je sodnico napadel, ker je ta upoštevala stališče tožilstva, češ da je Manning zavestno sodeloval s sovražnikom in da je vedel, da bodo zaupni dokumenti končali v rokah Al Kaide.
Izdajalci ali patrioti
Ellsberg in organizacije za zaščito državljanskih pravic opozarjajo, da bi takšna odločitev vojaškega sodišča oziroma sodnice lahko imela dolgoročne posledice za vse ameriške medije. Ne nazadnje bo sodba iz Fort Meada tudi model kazni za Edwarda Snowdna, v primeru seveda, da ga bo ameriškim oblastem uspelo postaviti pred sodišče, opozarjajo organizacije.
Morda edina pot iz dileme o tem, ali sta Manning in Snowden, z njima pa vsi drugi potencialni žvižgači, izdajalca ali patriota, bi bila ukinitev domovinske zakonodaje, ki jo je vpeljala Busheva administracija po napadu na newyorška dvojčka. Pogromu proti postopkom vojaškega sodišča se je konec tedna iz ekvadorskega veleposlaništva v Londonu pridružil tudi Julian Assange, ustanovitelj Wikileaksa, ki je dejal, da stališče sodnice Lindove napoveduje konec poročanja medijev o nacionalni varnosti, ter predsednika Obamo obtožil, da je žvižgačem in ameriškemu novinarstvu napovedal vojno.
Nekatere navedbe in trditve tožilstva med sodno razpravo so bile dejansko absurdne. David Coombs, Manningov odvetnik, je v svojem zaključnem, nekajurnem nastopu med drugim dokazoval nevzdržnost pričevanja vojaške nadzornice, ki je pred sodiščem trdila, da je Manninga še pred odhodom v Irak sumila vohunstva.
V šoku, ker je ameriška vojska ubila sedem nedolžnih ljudi
»Kako to, da v svojem poročilu ni omenila tega suma, o Manningu pa se je pritoževala, da je med službo preveč kadil in pil preveč kave,« je prisotne v dvorani kot tudi Manninga nasmejal odvetnik Coombs. Tožilec major Ashed Fein, ki je obtoženca ožigosal za anarhista in izdajalca, je med drugim trdil, da je Manning izdajal zaradi želje po slavi. Kot dokaz je Fein sodišču predložil fotografijo nasmejanega Manninga, potem ko je Wikileaksu posredoval obilico tajnih dokumentov. Coombs je sodišče prosil, naj si dokaz ponovno ogleda, in opozoril, da je Manning na fotografiji našminkan in da nosi nedrček.
»Mogoče je bil v tistem trenutku srečen, ker se je počutil, da je to njegova prava osebnost,« je dejal odvetnik. Coombs je oporekal, da je tožilstvo dokazalo, da je Manning zaupne informacije razkril z »zlo namero«. Manning, ki je med zasliševanji priznal, da je Wikileaksu posredoval okoli 700.000 zaupnih dokumentov, je to storil zaradi naivnosti in prepričanja, da bo njegovo dejanje pomagalo človeški družbi.
Manning ni bil na plačilni listi Wikileaksa, je opozarjal odvetnik. Bil je v šoku, ko je videl posnetek, na katerem je posadka helikopterja apache ameriške vojske v Iraku ubila sedem nedolžnih ljudi, med katerim sta bila tudi dva novinarja, je svojega klienta branil Coombs, ki je priznal, da je Manning zakrivil nekaj malomarnosti. S takšno obrambno strategijo odvetnik upa, da bodo Manninga obsodili »zgolj« na 20 let zapora.
