Nihče ni tako dobro in preprosto opisal razvojnih izzivov Kitajske, kot je v petdesetih letih prejšnjega stoletja storil vodja komunistične partije Mao Zedong. »Jug ima veliko vode, toda sever je suh. Dobro bi bilo, če bi si lahko (od juga, op. a.) sposodili malo vode,« je dejal in tako že pred sedemdesetimi leti sprožil razmišljanja, kako vodna bogastva juga pripeljati na sušni sever države. Čeprav ima država nominalno gledano ene največjih rezerv vode na svetu, so te neenakomerno razporejene. Kljub vsemu okoli sedem odstotkov svetovnih vodnih rezerv še zdaleč na zadostuje za potrebe petine svetovnega prebivalstva.
Zgolj del rešitve za sever
Več desetletij so se na Kitajskem ukvarjali z vprašanjem, kako premagati geološke in hidrološke danosti in kljubovati vse pogostejšim izrazitim sušnim obdobjem na severu. Ker noben gradbeni projekt za Kitajsko ni prevelik, je na načrtovalnih mizah inženirjev nastal velikopotezni projekt skoraj 2500 kilometrov vodnih kanalov, s katerimi bi po treh žilah vodo pripeljali do sušnega severa. Po dvanajstih letih gradnje in večkrat prestavljenih rokih gradnje so prvi kubični metri vode po dokončanem osrednjem kanalu stekli pred dnevi. Brez velikih fanfar in pompoznih ceremonij je Kitajska skorajda potihoma zagnala enega največjih inženirsko-gradbenih podvigov v zadnjem desetletju.
Po skoraj 1200 kilometrov dolgi vodni žili bo od vodnega rezervoarja Danjiangkou v provinci Hubei vsako leto do Pekinga priteklo 9,5 milijona kubičnih metrov vode. Ves sistem treh velikih kanalov bo slednjič oskrboval sever z dobrimi 42 milijoni kubičnih metrov vode. Zveni veliko, dejansko pa je to zgolj kapljica v morje kitajske žeje po vodi. Vsem trem kanalom namreč ne bo uspelo zagotoviti vseh potreb po vodi na severu, ki premore zgolj sedem odstotkov vodnih virov v državi. Ob treh velikih rekah na severu države živi 35 odstotkov prebivalstva. Toda nagla gospodarska rast, širitev ubranih središč in potratna poraba vode za kmetijstvo so izčrpale vodne vire na severu. Kar 85 odstotkov vode namreč porabijo za intenzivno kmetijstvo in industrijo. Najdragocenejšega naravnega vira primanjkuje tako za namakanje in proizvodnjo energije kot tudi za pitje.
Vrtoglave naložbe
Kitajci so za hude težave z vodnimi viri večinoma odgovorni sami. V zadnjih tridesetih letih, ko je prevladala netrajnostno naravnana mantra: najprej gradnja, čiščenje pozneje, je kitajski gospodarski čudež poskrbel za hudo degradacijo okolja. Po prvi okoljski študiji države o vodnih virih je v zadnjih dveh desetletjih izginila polovica od 50.000 rek v državi. Zaradi prekomerne porabe vode je zdaj v številnih delih države pokrajina prepredena s posušenimi rečnimi koriti. K takšni prekomerni porabi je precej pripomogla brez trajnostne vizije določena cena vode. Kubični meter vode na Kitajskem denimo stane približno 40 centov (v Sloveniji je cena vsaj štirikrat višja). Nič kaj bolje se ne godi vodnim virom, ki jih človeška roka za zdaj še ni izsušila. 70 odstotkov vodnih virov na Kitajskem je namreč onesnaženih.
Svaril nekdanjega kitajskega premierja Wen Jiabaa, da pomanjkanje vode ogroža preživetje nacije, se oblasti zelo dobro zavedajo. Če bi namreč nespremenjeno nadaljevali potratno porabo vode, jim povpraševanja prebivalstva po vodi leta 2030 ne bi več uspelo zagotoviti. Kriza oskrbe z vodo predstavlja zaviralca gospodarske rasti in velik dejavnik za destabilizacijo države. Tako se zdaj lotevajo številnih projektov za ohranitev vodnih virov.