Akademiki se razmeroma pogosto ne strinjajo s politiki. Zato se velikokrat zgodi, da s svojimi predlogi in idejami požanjejo pohvalo volilcev. Britanski profesor Andrew Ashworth, ki je izvedenec za kazensko pravo, je požel kritiko tako vedno oportunističnih politikov kot volilcev, ko je predlagal nekaj »revolucionarnega«. S predlogom, da vlomilcev, tatov in goljufov ne bi več obsojali na zaporne kazni oziroma pošiljali v zapor, je brcnil v temo.
Za globe in odškodnine
V Angliji in Walesu (tudi po pravosodni strani je Združeno kraljestvo razdeljeno na Anglijo in Wales, Škotsko in Severno Irsko) vsako leto pet tisoč moških in sedemsto žensk zaprejo zaradi kriminalnih dejanj, za katera jih, po mnenju profesorja Ashwortha, ki predava angleško pravo na univerzi v Oxfordu, ne bi smeli zapirati. Ti ljudje tvorijo samo približno osem odstotkov zapornikov in 21 odstotkov zapornic. Vrli profesor morda še nikoli ni bil žrtev vloma ali goljufije. Vlomilce, goljufe in ljudi, ki preprodajajo ali skrivajo ukradene reči, bi po profesorjevem mnenju morali obsoditi na plačevanje glob in odškodnin okradenim in ogoljufanim ter na neplačano delo za skupnost. Ashworth misli, da je jemanje svobode vsem tem ljudem nesorazmerna kazen za kriminal, pri katerem ljudi prikrajšajo samo za lastnino. Vsebina kazni bi morala biti sorazmerna z resnostjo kriminalnega dejanja, je napisal profesor v predlogih za spremembe kazenskega zakonika. Poudarek bi moral biti na plačilu odškodnin žrtvam, kadar pa so vlomi, tatvine in goljufije resnejše narave, tudi na neplačanem delu za skupnost. Ashworth ne bi vseh vlomilcev in tatov pustil na prostosti. Če so pri vlomih, tatvinah in ropih nasilni, če grozijo in če si povrhu privoščijo tudi spolne prestopke, bi vseeno morali v zapor. Tudi zločince, ki koga ogoljufajo za zelo velike vsote, bi poslal v zapor.
Bi morali kazni še zaostriti?
Profesor bo svoje predloge sprememb kazenskega zakonika (pripravil jih je za dobrodelno organizacijo Howard League for Penal Reform) poslal vsem sodnikom v Angliji in Walesu. Pri tem poudarja, da so njegovi predlogi nekaj, o čemer naj bi razmišljali politiki, ne pa nekaj, kar naj bi upoštevali sodniki. Vodstvo dobrodelne organizacije, za katero je sestavil predloge sprememb, se strinja z njim, saj ugotavlja, da se kazensko pravo preveč ukvarja z zapiranjem storilcev in vse premalo z odškodninami oropanim in ogoljufanim oziroma vračanjem ukradenega. Ashworth je pravilno predvideval, da politiki ne bodo zadovoljni z njegovimi predlogi, delno tudi zato, ker mediji, vsaj po njegovem, pri Otočanih podpihujejo stališče, da bi morali zaporne kazni za vlomilce, tatove in goljufe zaostriti, ne pa ublažiti. Državni sekretar za pravosodje Damian Green je v imenu vlade komentiral, da ta kriminalna dejanja, za katera po profesorjevem mnenju storilcem ne bi smeli odvzeti svobode, nepopisno prizadenejo življenja ljudi in skupnosti. Zato koalicijska vlada ne namerava spremeniti zakonodaje, da bi sodnikom onemogočila, da jih pošljejo v zapor, če presodijo, da je to primerna kazen. Sodnikom naj bi ostal na voljo ves spekter kaznovanja, vključno z zapornimi kaznimi. Po njegovem mnenju bi sprostitev kaznovanja storilci in potencialni storilci narobe razumeli. Kot spodbudo!
Vprašati bi morali žrtve
Večina Britancev meni, da bi o kaznovanju teh ljudi morale imeti glavno besedo žrtve njihovih kriminalnih dejanj. Večina žrtev se na profesorja jezi, ker mislijo, da ne razume počutja okradenih in ogoljufanih. V združenju žrtev teh vrst kriminalitete Victim Support poudarjajo, da si želijo predvsem kazni, zaradi katerih storilci ne bi ponavljali kriminalnih dejanj. Dodajajo, da bi morali sodniki upoštevati to, da se nekateri za ta kriminalna dejanja odločajo, ker so povsem obupani in ne vidijo druge rešitve. Misliti bi morali tudi na vse tiste, ki so kaj takega zagrešili samo enkrat v življenju, pa vse življenje, na primer pri iskanju dela, plačujejo kazen za to, ker so bili zaprti. Profesorjevi predlogi so, če nič drugega, sprožili vsaj zanimivo razpravo.
