Islandija si je na sodišču Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTA) izbojevala izredno pomembno zmago. Sodišče je namreč odločilo, da ji zaradi sistemskih tveganj ni potrebno nemudoma poplačati depozitov tujcev, ki so v kolapsu islandskega bančnega sistema leta 2008 ostali brez svojih prihrankov. Gre za spor med Islandijo in Veliko Britanijo ter Nizozemsko, ki ščitita interese približno 350.000 svojih državljanov, pozabljenih v »ruševinah« propadlega islandskega bančnega sistema. Ti so imeli leta 2008 na računih Icesave, spletne podružnice propadle islandske banke Lansbanki, naloženih približno 7,5 milijarde evrov depozitov. Islandija naj bi sicer poplačala že približno 3,5 milijarde evrov teh depozitov, na preostale štiri milijarde evrov pa Nizozemci in Britanci še čakajo.
Obe državi sta zato vztrajno zahtevali vračilo celotne glavnice z obrestmi vred. Islandci so na referendumu zavrnili tako prvi predlog vračila glavnice s petodstotnimi obrestmi kot tudi drugega z okoli triodstotnimi obrestmi. Samo za poplačilo glavnice bi morala namreč Islandija plačati 12.500 evrov na vsakega izmed Islandcev. Ponedeljkova sodba luksemburškega sodišča pa ne pomeni le pomembne zmage za Islandijo, temveč postavlja pomemben precedens na področju čezmejnega bančništva. Odpira namreč vprašanje o koristnosti jamstvenih shem za depozite, če te na koncu ne zagotavljajo polnega poplačila vsem vpletenim. Evropske jamstvene sheme za depozite razpolagajo najpogosteje le z drobci v primerjavi s količino vloženih denarnih sredstev, za katere jamčijo. Kot takšne so sposobne ukrotiti le osamljene propade bank, ki ne ogrožajo celotnega finančnega sistema.
Čeprav ima podobna shema čez lužo na voljo sredstev le za odstotek zavarovanih depozitov, pa stoji za njo celotna ZDA, ki se lahko v primeru pomanjkanja denarja za povračilo varčevalcem tudi zadolži na mednarodnih trgih. Tega pa v EU še ni.
Za spor o LB ni uporabna
Razsodba sodišča EFTA ima na prvi pogled sorodne točke s primerom Ljubljanske banke in hrvaških varčevalcev, a je ozadje problemov pri obeh drugačno, samo utemeljitev razsodbe pa bi težko prenesli na primer slovensko-hrvaškega spora. Utemeljitev sodišča v primeru Islandije namreč pravi, da v primeru sistemske krize država nima dolžnosti izplačati nadomestil za depozite varčevalcev, če v jamstveni shemi za to ni dovolj sredstev. V primeru Islandije je vprašanje poplačila nizozemskih in britanskih varčevalcev torej nastalo iz propada celotnega bančnega sistema, medtem ko je v primeru Ljubljanske banke šlo za razpad države in vprašanje, kdo je sploh dolžan prevzeti jamstva za devizne vloge varčevalcev. Slovenija ves časa trdi, da je to Hrvaška, Hrvaška pa pravi, da sama za to ni odgovorna, ampak da gre za vprašanje razmerja med varčevalcem in banko. jb, ba
