Profesor Mario Motni se je med volilno kampanjo »pustil« fotografirati s simpatičnim, posvojenim psičkom, z imenom Empatia. Italijanom, norim na pse, ki jim je ob prevzemu tehnične vlade obljubljal »kri in solze«, je očitno skušal sporočiti, da je tudi on mehkega srca. Na spletu se je hitro pojavila opazka; ne glasujte za Montija, bo obdavčil še pse. Pier Luigi Bersani je volivce nagovarjal v nekoliko »pahorjanskem« stilu, češ, tudi jaz sem zgolj navaden človek, sin avtomehanika, nikakršen milijarder, ki bi zgolj kričal z odra, privzdignjenega nad ljudi, kot Beppe Grillo.

Italijani bodo danes in jutri povedali, kaj si mislijo o predvolilnih obljubah, ki so bolj ali manj slikale deželo, v kateri se bosta po volitvah cedila zgolj še med in mleko. Iz Grillovega predvolilnega manifesta je sicer težko izluščiti konkretne ukrepe, a jasno je, da ga podpirajo Italijani, nezadovoljni z obstoječim stanjem v državi in predvsem starimi politiki. Njegovi poslanci bodo podpirali ukrepe, ki bodo rezali stroške politike, zniževali davke in Italijo čim bolj oddaljili od evra; nekateri ugibajo, da bi utegnil sprožiti tudi referendum o izstopu države iz evra, ki ga Grillo vidi kot enega glavnih vzrokov za gospodarske težave Italije.

Trojček Bersani-Berlusconi-Monti Italijanom pravzaprav ponuja zelo podobne recepte izhoda iz krize; znižanje davkov, od nepremičninskega, do dohodnine, za podjetja, za zaposlovanje mladih. Vendar je ta podobnost nastala šele v zaključku volilne kampanje, sprožila pa jo je Berlusconijeva napoved o vračilu davka na prvo stanovanjsko nepremičnino. Ko je Berlusconi prepričljivo zagotovil, da davčne rezerve so, sta se Bersani in Monti znašla stisnjena v kot. Če sta v začetku volilne kampanje o znižanju davkov govorila izjemno zadržano in ga pogojevala z dobrimi gospodarskimi kazalci in rezi v izdatkih države, sta nazadnje znižanje davkov »prodajala« kot golo dejstvo. Davki so za Italijane pač ena najbolj občutljivih tem in morala sta se primerno odzvati.

Po letu dni krpanja proračuna z zviševanjem vseh vrst davkov, so največje stranke tako kar naenkrat našle več deset milijardne rezerve. Mimogrede, tudi Berlusconijeva vlada je bila v letu pred neslavnim padcem prisiljena proračun krpati z zviševanjem davkov, vključno z nepremičninskim. Ker se Italiji po napovedih Evropske komisije ne obetajo gospodarsko rožnati časi in ker bi poslabševanje javno-finančne slike lahko zamajalo zaupanje kreditorjev v stabilnost države, ni najbolj jasno, kje bo prihodnja vlada našla rezerve. Sploh, ker se stranke niti pod Montijevo tehnično vlado niso uspele dogovoriti o hitrih in večjih rezih v izdatke države, izterjava utajenih davkov pa se v zadnjih nekaj letih ne povečuje več občutno.

Italijanski volivci bi tako utegnili biti, ne glede na to, ali bo prihodnja vlada levo ali desnosredinska – Berlusconi bi sicer zagotovo vrnil davek na prvo stanovanjsko nepremičnino, saj je nekaj podobnega v preteklosti že storil -, precej razočarani. Ko bodo odvili osrednji predvolilni bombonček, bi utegnili naleteti na listek, več sreče prihodnjič.