»Pri nas se ne odvijajo protesti v stilu arabske pomladi,« izstreli kar uvodoma. »Demonstracije pa predstavljajo jasen signal nasprotovanja velikega dela prebivalstva proti avtoritarnemu načinu vodenja turškega premiera Recepa Tayyipa Erdogana. »To so predvsem protesti proti njegovemu stilu vladanja kot pa politikam vlade,« je pristavil v pogovoru za Dnevnik.si.
Erdogan je sedaj v takšnem položaju, kot sta bila ob koncu svoje vladavine de Gaulle in Thatcherjeva
Erdogan je po besedah Aktarja v zadnjih letih uvedel avtoritarni, hegemonistični način vladanja. »Ljudje so siti desetletne vladavine iste stranke AKP. Ker ni alternative, so vse bolj nervozni. Erdogan se je lotil družbenega upravljanja s projekti kot so poskus uvedbe prepovedi točenja alkohola na javnih mestih ali prepovedjo splavov. Vsa ta dejanja so bila uperjena proti sekularnemu delu družbe,« kot iskrico hitre razširitve protestov opredeljuje Aktar. Težava je tudi ta, da mu nihče ne upa povedati česa negativnega. Erdogan je sedaj v takšnem položaju, kot sta bila ob koncu svoje vladavine de Gaulle in Thatcherjeva. Izgublja stik z realnostjo.“
Kot pravi, se je negativna energija v Turčiji kopičila sedaj že nekaj let. »Protesti dokazujejo, da ljudje ne bodo dovolili, da družbo zapelje v to smer.«
Evropska unija po Aktarjevem prepričanju sedaj nima več vzvodov vpliva, da bi na Erdogana lahko pritisnila, kako se odzvati na proteste v državi. Tega je zaradi zastarelega procesa približevanja Turčije Evropski uniji izgubila že pred leti. Po Aktarjevem mnenju bi lahko na Erdogana pritisnile zgolj ZDA, a je vprašljivo, če bodo to storile. »Svoje potencialnega vpliva na Erdogana ne želijo izkoristiti. Raje vztrajajo pri njem kot edinemu alternativnemu voditelju v tej regiji. Sedanji protesti pa tudi za politiko Obamove administracije podpiranja Erdogana predstavljajo resen udarec.«
Razmere so bile skorajda predobre, da bi bile resnične
Za Erdoganovo politiko demokratizacije Turčije, ki se je loteva v zadnjem desetletju, Aktar sicer najde lepe besede. »Erdogan je v temeljih spremenil to državo. Odprl je politični prostor in ustvaril temelje za utrditev demokracije. Na volitvah je tudi za to dobil več kot 50 odstotkov glasov. Gospodarstvo je uspevalo, ljudje so bili srečni. Razmere so bile skorajda predobre, da bi bile resnične.« A se je Erdogan začel obnašati kot izvoljen kralj, kot presvetleni hegemon 19. stoletja, pravi Aktar: »S svojimi megalomanskimi projekti kot so gradnja tretjega mostu čez Bospor ali izgradnja letališča za 150 milijonov potnikov na leto, je vznemiril ljudi. Za te projekte po mnenju ni povprašal ne okoljevarstvenikov, niti ni dal izdelati analize o njihovem vplivu na družbo.«
Erdoganove aure ni več
Aktar pravi, da kljub razsvetljenskemu hegemonističnemu obnašanju Erdogana Turčija k sreči ne živi v 19. stoletju, temveč v 21. »Sedaj tudi pri njegovih somišljenikih brbota. Mnogi mu odpovedujejo podporo,« pravi.
Vsekakor bodo protesti v Turčiji imeli tudi precejšen vpliv na zunanjepolitični položaj države. Če so v arabskem svetu po začetku procesa arabske pomladi mnoge civilnodružbene skupine in vlade gledale na Turčijo kot vzor za njihov politični preporod, je ta položaj Turčija sedaj izgubila. »Erdogan je v očeh Arabcev imel auro uspešnega, demokratičnega voditelja, ki svojo državo pripravlja na še več demokracije in blagostanja. Te aure sedaj ni več.«
Aktar še dodaja, da bo za nadaljnji dogodkov v Turčiji ključnega pomena predvsem to, kako bo Erdogan razumel sporočilo potestov, se na njih odzval in morebiti spremenil stil vladanja.
