Hrvaška je nekaj dni pred vstopom v EU sprejela zakon o sodelovanju v kazenskih postopkih z državami članicami EU, po katerem evropski nalog za prijetje in predajo velja le za dejanja, storjena po avgustu 2002. Po trditvah kritikov je želela vlada tako zaščititi nekdanjega šefa Udbe Josipa Perkovića pred izročitvijo Nemčiji, ki ga išče zaradi umora hrvaškega priseljenca pred tremi desetletji. Vlada je to zanikala in trdila, da ima Hrvaška pravico do izjeme, da nalog ne velja za nazaj brez časovnih omejitev, tako kot nekatere druge države članice. Uveljavile so jo namreč Italija, Avstrija in Francija, naknadno pa še Luksemburg in Češka (EU je ugotovila, da sta ti to storili mimo pravil). Več držav je skušalo enostransko uveljavljati tudi izjeme do drugih določil naloga.
Izvirna pravica le za soavtorje
Mina Andreeva, tiskovna predstavnica komisarke za pravosodje Vivian Reding, je včeraj dejala, da Hrvaška nima pravice do časovne izjeme. »Ta možnost je bila odprta le za države, ki so nalog usklajevale na evropski ravni v času do njegovega sprejetja leta 2002, torej za tedanje države članice,« je dejala za Dnevnik. Države, ki so v EU vstopale naknadno, pa so morale veljavna pravila sprejeti, razen če so pomisleke izrazile pred vstopom in so to potem usklajevale v pristopnih pogajanjih z evropsko komisijo in državami članicami, je dejala. »Hrvaška pa tega vprašanja v pogajanjih ni nikoli odprla in je to tudi priznala,« je dejala Andreeva in dodala, da evropska komisija pripravlja »ustrezne ukrepe« za primer, če Hrvaška ne stori koraka nazaj, kar je sicer v pismu Redingovi napovedal hrvaški pravosodni minister Orsat Miljenić.
Miljenić je zapisal, da je stanje glede evropskega naloga za prijetje in predajo zdaj takšno, da »nekaterim članicam v enakih pravnih situacijah in za ista kazniva dejanja, storjena v istem času, ni treba drugim članicam izročiti svojih državljanov. Hkrati pa druge države članice, ki nimajo te izjeme, svoje državljane morajo izročiti, in to tudi državam, ki svojih državljanov ne izročajo. Takšen položaj pomeni neenakopravnost.« Vendar je dodal, da se strinja, da bi morala Hrvaška vprašanje odpreti med pristopnimi pogajanji, zato bo sprejela ukrepe, da se uskladi z veljavnim pravnim redom.
Berlusconi branil sebe
Evropski nalog za prijetje in predajo je nastajal v težavnih pogajanjih, ki so se sklenila leta 2002. Ideja o nalogu se je porodila že pred leti, zagon pa je dobila po terorističnih napadih na ZDA. Vendar so imele članice različne poglede na to, za katera dejanja naj velja, za koliko časa nazaj in kakšne naj bodo izjeme, ki jih določa. Iz tega izhaja tudi odločitev treh članic, da za nazaj ne bo veljal neomejeno. Italija in Avstrija sta se odločili, da bo veljal za dejanja, storjena po 7. avgustu 2002, ko je zakon o nalogu začel veljati (ta datum je sprejela tudi Hrvaška), Francija pa, da ne bo veljal za dejanja pred 1. novembrom 1993, ko je začela veljati maastrichtska pogodba. Za čas pred tem veljajo prejšnje dvostranske pogodbe. Največ prahu je v pogajanjih dvigovala Italija, ki je v času vlade Silvia Berlusconija decembra 2001 blokirala pogajanja o nalogu. Vztrajala je, da bi moral veljati le za šest dejanj, tesno povezanih s terorizmom, ne za 32 dejanj, kar so zagovarjale vse preostale članice. Rim je med drugim zahteval, da se iz naloga izključijo finančne prevare, korupcija in ponarejanje, kar so kritiki razumeli kot poskus Berlusconija, da zaščiti samega sebe.
Podatki za 2009 kažejo, da je bilo tega leta izdanih 15.827 nalogov za prijetje in predajo, 4431 pa izvršenih. Največ jih je izdala Poljska, 4844, Slovenija jih je izdala 27, izvršenih je bilo šest. x
