V soboto je v Washingtonu po dolgi bolezni umrla 92-letna novinarka Helen Thomas, ki je skoraj petdeset let poročala iz Bele hiše in podrobno ter predvsem kritično pokrivala delo kar desetih ameriških predsednikov. Kot dopisnica tiskovne agencije UPI, nato pa časopisnega podjetja Hearst je bila znana po postavljanju težkih vprašanj, veljala pa je za navdih mnogim novinarkam kasnejših generacij.
Thomasova se je rodila libanonskim priseljencem leta 1920 v Winchestru v zvezni državi Kentucky, kjer jo bodo tudi pokopali. Svoje poslanstvo je odkrila, ko je med študijem delala pri študentskem časopisu. Kariero je začela leta 1943 z delom pomočnice pri majhnem časopisu Washington Daily News, nato pa se je zaposlila pri tiskovni agenciji UPI, kjer je pokrivala predsedniško kampanjo Johna F. Kennedyja.
Po njegovi izvolitvi si je zagotovila mesto v Beli hiši, deloma tudi zaradi velikega povpraševanja po zgodbah o prvi dami Jackie Kennedy, saj takrat ženske niso imele možnosti poročanja o resnejših tematikah. V naslednjem desetletju se je Thomasova vseeno začela lotevati resnejših novic in leta 1974 postala prva ženska predsednica dopisniškega urada v Beli hiši.
Voditeljem ZDA vztrajno grenila življenje
Bila je tudi edina predstavnica novinarjev (tako ženskega kot moškega spola), ki je imela svoje ime na sedežu v sobi za tiskovne konference v Beli hiši. S sedeža v sredini prve vrste je predsednikom in njihovim predstavnikom vztrajno grenila življenje z natančnimi in težkimi vprašanji. Neki predstavnik za stike z mediji je njena vprašanja nekoč označil za »mučenje«.
Še posebno neusmiljena je bila do nekdanjega ameriškega predsednika Georgea W. Busha, ki ga je vseskozi izzivala z vprašanji o vojni v Iraku. Leta 2003 ga je nekemu novinarskemu kolegu opisala kot »najslabšega predsednika v zgodovini«, tri leta pozneje pa je predsednika kar naravnost vprašala, zakaj je z odločitvijo za vojno v Iraku zakrivil smrt tisoče Američanov in Iračanov.
V svoji karieri je dosegla mnogo mejnikov, ki so se pred tem zdeli nedosegljivi za ženski spol. Postala je prva ženska predsednica Zveze dopisnikov iz Bele hiše, prva ženska članica in poznejša predsednica kluba Gridiron, najstarejše washingtonske novinarske organizacije, pa tudi edina ženska časopisna novinarka, ki je leta 1972 z Richardom Nixonom potovala na njegov prvi obisk Kitajske.
Ob kariero zaradi kritik Izraela
Za UPI je delala do leta 2000, nato pa je v 79. letu starosti postala dopisnica za časnike izdajateljskega podjetja Hearst. Njena kariera v Beli hiši se je po dolgih desetletjih nenadoma končala leta 2010, ko je v nekem intervjuju dejala, da bi morali izraelski Judje nemudoma zapustiti Palestino in se vrniti v Nemčijo, na Poljsko ter v ZDA. Kasneje je dejala, da te komentarje globoko obžaluje, in dodala, da »ne izražajo njenega srčnega prepričanja, da bo na Bližnji vzhod prišel mir le, ko bodo vse strani priznale potrebo po vzajemnem spoštovanju in strpnosti«. Prisilna upokojitev sicer ni dolgo trajala, saj se je že naslednje leto zaposlila pri lokalnem brezplačniku v Falls Churchu v Virginii.
Na njeno smrt se je ob mnogih drugih odzval tudi aktualni ameriški predsednik Barack Obama. Kot je sporočil, je bila Thomasova »prava pionirka, odpirala je vrata, rušila ovire za generacije žensk v novinarstvu«. »Pokrivala je vsako Belo hišo od predsednika Kennedyja naprej in v tem času smo bili vsi, z mano vred, vedno na trnih. Helen Thomas je bila legendarna dopisnica iz Bele hiše ne le zaradi dolžine mandata, ampak tudi zaradi svojega ognjevitega prepričanja, da naša demokracija deluje najbolje, ko postavljamo težka vprašanja in silimo voditelje k odgovornosti,« je ob njeni smrti sporočil Obama. Na žalostno novico sta se odzvala tudi zakonca Bill in Hillary Clinton, ki sta med drugim zapisala, da je bilo delo Thomasove izjemno zaradi »njene inteligence, živahnega duha in smisla za humor«. ča, agencije
