Časnik navaja odlomke iz knjige »Sačekuša 2« (Past 2) avtorja Predraga Jeremića, ki trdi, da je v najožjem vrhu srbske države obstajala ideja o Mesićevi likvidaciji. Kot je ocenil, je nameraval Milošević umoriti Mesića, da bi preprečil razpad Jugoslavije.
Ostrostrelec je čakal le še na zeleno luč
Jeremić poudarja, da Milošević, ki ga je nosil val srbskega nacionalizma, ni storil še ene velike zgodovinske napake. »Na srečo, se to (atentat na Mesića) ni zgodilo, ker bi danes lahko zgolj domnevali, kaj bi to pomenilo za krvav razplet jugoslovanske drame,« dodaja.
Sklicuje se na neimenovane vire, ki pravijo, da je takratna Miloševićeva ekipa že imela človeka, ki bi opravil nalogo. »Ostrostrelec je že bil pripravljen in čakali so zgolj zeleno luč, da bi operacijo tudi sprožili,« navaja.
Časnik izpostavlja, da je bilo z Miloševićevo idejo seznanjenih le nekaj njegovih najtesnejših sodelavcev. Atentata ni bilo, akterji pa o načrtih kasneje niso javno govorili.
Zamere naj bi bile (tudi) osebne
Telegraf je povzel tudi izjavo neimenovanega nekdanjega visokega srbskega policijskega uradnika in Miloševićevega sodelavca, ki je zanikal, da bi v Beogradu pripravljali Mesićev umor. Je pa potrdil, da je Milošević na različne načine skušal preprečiti Mesićev prihod v Beograd.
Milošević ni nasprotoval pravici Hrvaške, da bi imela predsednika predsedstva SFRJ, temveč se je upiral Mesiću. Zamere naj bi bile osebne in verjetno izhajajo iz Mesićeve družine, meni nekdanji Miloševićev sodelavec.
Kot je pojasnil, je eden od Mesićevih sorodnikov, Marko Mesić, kot nekdanji častnik avstro-ogrske in jugoslovanske kraljeve vojske, sodeloval pri oblikovanju Neodvisne države Hrvaške (NDH) med drugo svetovno vojno.
Življenjepis je izginil
Po porazu ustašev v okviru nacističnih enot pri Stalingradu leta 1943 je Marko Mesić vstopil v jugoslovanski bataljon, ki so ga Rusi oblikovali iz vojnih ujetnikov, in se je nato boril na partizanski strani, tudi v Srbiji. Po vojni je postal pripadnik varnostne enote takratnega jugoslovanskega voditelja Josipa Broza Tita, ki mu je ostal zvest do konca življenja v 70. letih prejšnjega stoletja.
»Življenjepis Marka Mesića je naenkrat izginil, ravno v času, ko je politično kariero začel graditi Stipe Mesić,« sklene časnik.
