Zunanji minister ZDA John Kerry je že pred srečanjem odkrito povedal, da med državama obstajajo »navzkrižja in trenutki nestrinjanja«, a dodal, da kljub temu državi sodelujeta na mnogih področjih. V ospredju nestrinjanja je primer Edwarda Snowdna, moža, ki je javnosti razkril strogo zaupne podatke o dejavnosti ameriške Nacionalnovarnostne agencije. ZDA bi ga rade spravile pred domače sodišče, a mu je Rusija podelila enoletni azil. Po tem dogodku je ameriški predsednik Barack Obama odpovedal ločeno srečanje z ruskim kolegom Vladimirjem Putinom ob robu srečanja G20 v začetku septembra v Sankt Peterburgu. Uradni razlog je bil, da za takšno srečanje ni dovolj napredka v dvostranskih vprašanjih. Eden zastojev, ki moti ameriško stran, je nezavzetost Rusije do nadaljnjega jedrskega razoroževanja, ki ga je Obama napovedal junija v Berlinu. A redki opazovalci verjamejo, da odpoved srečanja ni povezana z rusko odločitvijo o Snowdnu, ki je s svojim razkritjem močno vznemiril ameriško vlado in obveščevalne službe. Rusija je na drugi strani sicer jezna zaradi kritik ZDA na račun njene demokracije, njenih ukrepov proti nevladnim organizacijam, ki se financirajo iz tujine, in njene politike proti istospolno usmerjenim. Vseeno pa so si Rusi želeli, da bi se voditelja na vrhu G20 na njihovih tleh pogovorila na štiri oči in dala dogajanju ob reki Nevi dodatno težo.
Pobuda za konferenco o Siriji se vleče nekaj mesecev
Kaj si o odpovedi srečanja Obame in Putina mislijo v Moskvi, je bilo razbrati iz včerajšnje izjave ruskega zunanjega ministra Sergeja Lavrova. Dejal je, da imata državi trdne temelje za nadaljnje sodelovanje, da pa morata predloge o tem na osebnem srečanju potrditi in uskladiti predsednika. »Vsaj mi v Rusiji smo bili pripravljeni dati predloge na mizo pred oba predsednika, kar bomo tudi storili, ko se bo njuno srečanje zgodilo,« je dejal veteran ruske zunanje politike.
Med državama je še ena tema, v kateri se precej razhajata – način reševanja vojne v Siriji, kjer je Moskva bližje režimu predsednika Bašarja Al Asada, Washington pa upornikom. Kerry in Lavrov sta spomladi sprožila pobudo za pogovore predstavnikov upornikov in Asadovega režima v Ženevi. A so bili obeti za konferenco po več mesecih neuspelih usklajevanj vsaj do včeraj slabi. Ena od dilem se je vrtela okoli tega, ali bi moral Asad privoliti v sestop z oblasti ali ne.
Brez kemije med Obamo in Putinom
Na drugi strani so vprašanja Severne Koreje, Irana in oskrbovalnih poti za Afganistan, ki tečejo tudi čez rusko ozemlje. Tu obe državi poudarjata dobro sodelovanje in z njimi dokazujeta, da se sodelovanje nadaljuje. Putin se bo prihodnji mesec v Kirgiziji srečal z novim iranskim predsednikom Hasanom Rohanijem. Ta je v prvih izjavah nakazal pripravljenost na reševanje vprašanja iranskega jedrskega programa.
Vendar v ospredju ostajajo nestrinjanja. Vplivni ameriški think-tank Svet za zunanje odnose (Council on foreign relations) ocenjuje, da so se odnosi ZDA in Rusije v zadnjem letu drastično poslabšali in da ne moreta pokazati nikakršnega napredka pri nobenem od pomembnejših vprašanj. Res je Obamova administracija na začetku prvega mandata napovedovala obuditev odnosov z Moskvo, potem ko so se proti koncu Bushevega predsedovanja znašli na precej nizki točki. Toda to ji ni uspelo, eden od razlogov pa naj bi bil tudi precej hladen oseben odnos Putina in Obame. Slednji je pred prvim obiskom Moskve, ko je bil predsednik še Dmitrij Medvedjev, dejal, da Putin z eno nogo živi v hladni vojni. Ko sta se prvič srečala, je Putin Obami skušal očitati politično lekcijo, pravijo ameriški diplomati, ruski pa, nasprotno, da je bil Obama hladen in vzvišen. Najsi je resnica nekje vmes ali ne – to srečanje očitno ni bila dobra popotnica za naprej, pa čeprav osebna kemija v odnosih ni ravno odločilna.
