Skrajne desničarske stranke so na evropskih volitvah dosegle izjemen vzpon in bodo s svojimi nacionalističnimi in rasističnimi pogledi, ksenofobijo, homofobijo in drugimi strahovi pred libertatno družbo zagotovo sprožale vročične razprave v evropskem parlamentu, ki pa ga vendarle večinsko obvladujejo etablirane stranke s povojno vizijo združene, solidarne, enakopravne in svobodomiselne Evrope.
Za generalno oceno tokratnih evropskih volitev je treba upoštevati dva faktorja. Prvi je njihova nacionalna obarvanost, kar pomeni, da so se volilci odločali o domači in ne evropski politiki, druga pa volilna udeležba od obvezne v Belgiji do najnižje na Slovaškem, ki pači politično sliko do te mere, da, denimo v Sloveniji ob nedvomni volilni zmagi desnice lahko govorimo le o popolnem porazu demokracije, ko abstinirajo tri četrtine volinega telesa. V Franciji, kjer je bila volilna udeležba 43,5-odstotna, je zato relativna zmaga nacionalne fronte Marine Le Pen mnogo bolj prepričljiva, hkrati z njo pa tudi poraza konservativne UMP in vladajočih socialistov. Francija za Francoze in s Francozi je bil njen predvolilni moto, zasoljen z evroskepticizmom in protitujčevsko retoriko, a zmernejši od skrajnih nacionalističnih stališč ustanovitelja fronte Jean-Marie Le Pena, zaradi katerih je bil v Franciji tudi kazensko preganjan.
Nacionalna fronta je tudi etablirana stranka, porojena leta 1972 in primerljiva z avstrijskimi svobodnjaki, čeprav so slednji starejši, a so skrajno desno skrenili šele leta 1986. Tudi svobodnjaki so osvojili petino glasov ob več kot 45-odstotni volilni udeležbi in na platformi, ki je bila izrazito usmerjena proti imigrantom iz držav zunaj EU. Heinz-Christian Strache, vodja svobodnjakov, je hkrati, ko je pošiljal Turke domov, razglašal, da ni rasist, ker si rad privošči kakšen kebab.
Nekaj stare, nekaj nove desnice
Poleg Severne lige, ki ob nacionalistični gradi tudi separatistično platformo v severni Italiji in je s šestimi odstotki glasov pravzaprav doživela poraz, je med staroselci na nacionalnem političnem nebu svojevrsten preboj uspel nemškim neonacistom v nacionaldemokratski stranki NPD. Od ustanovitve leta 1964 se jim ni uspelo prebiti v nemški zvezni parlament, zdaj pa imajo poslanca v evropskem. Preostale skrajnodesničarske stranke, ki imajo svoje predstavnike v novem evropskem parlamentu, so z izjemo grške Zlate Zore, ki vleče korenine iz leta 1985, rojene po padcu berlinskega zidu in presenetljivo ob madžarskem Jobbiku ustanovljene na nekdanjem evropskem svobodnjaškem zahodu od nizozemske stranke svobode do finskega Finnsa in danske ljudske stranke, ki pa so bile že do sedaj s svojimi poslanci zastopane v evropskem parlamentu.
Ob skrajno levičarski grški Sirizi, ki je na evropskih volitvah v domovini prehitela vladajočo konservativno Novo demokracijo, sta se v evropskem parlamentu dejansko razširila skrajna bloka, ki pa sta ob britanskih evroskeptikih iz tamkajšnje stranke za neodvisnost Ukip prešibka za opazne takojšnje spremembe dosedanje politike v samem Bruslju. Niti zdaleč ne predstavljajo enotnega bloka, ker so pač vse skrajnodesničarske stranke nacionalistično obarvane, levica, ne samo skrajna, pa je že davno pozabila na internacionalizem. Vzpon skrajnih, tokrat predvsem desnosredinskih strank bo svoje posledice pokazal skozi nacionalne politike članic EU, v katerih so dosegle odmeven rezultat. V Franciji smo že priče prvemu pomenljivemu odmevu, ko je po bolečem porazu vladajočih socialistov predsednik Francois Hollande že zahteval preusmeritev EU in to po željah volilcev Le Penove.
Neprijetni koalicijski partnerji
Od 751 sedežev v evropskem parlamentu naj bi jih bilo po novem več kot sto dodeljenih poslancem, ki jih (še) ni mogoče uvrstiti v dosedanje uveljavljene poslanske skupine od evropske ljudske stranke prek socialistov do zelenih in demokratov ter sodijo med evroskeptike in skrajne desničarje oziroma levičarje. Več kot dovolj, da je bila njihova izvolitev v mnogih komentarjih ocenjena kot politični potres na stari celini. Oslabljeni vodilni stranki, ki se zdaj spuščata v prestižni boj za prevzem evropske komisije in drugih odgovorih položajev v Uniji, sta brez sedmine poslancev, s katerimi najraje ne bi imeli nič, na precej majavih nogah. Še večjo nevarnost zanju in verjetno tudi samo EU pa predstavlja nenačelno paktiranje z njimi ali med sabo. Populizem, ki je gonilna sila tako skrajne desnice kot levice, ostane resnično nevaren šele, ko postane splošno politično orodje. Prva povolilna dogajanja kažejo, da je zmaga skrajne desnice prav slednja in ne volilna.
