Konstadina Petrusi je nekdanja čistilka. Septembra 2013 ji je nekdanji delodajalec, ministrstvo za finance, skupaj s preostalimi 594 sodelavkami, zaposlenimi v javni upravi, vročil odpoved. Od takrat je na cesti. Dobesedno. Vsak dan se več nekdanjih čistilk zbere pred šotoriščem, postavljenim pred vhodom v ministrstvo, le streljaj od grškega parlamenta. »Tu bomo, dokler nam ne vrnejo služb,« povedo v en glas čistilke, ki so zaradi spopadov s policijo že pred meseci postale eden od simbolov grškega upora proti varčevalni politiki.
»Življenje v Grčiji je težko,« pripoveduje Konstadina, ena od 15.000 zaposlenih v grškem javnem sektorju, ki so v letih 2013 in 2014 ostali brez služb. »Finančno mi pomagajo starši. Na srečo ima mož še službo. Večina žensk, ki jih vidite tukaj, so matere samohranilke.« Odločno poudari, da je v nedeljo volila Sirizo. »Ljudje iz Sirize nam ves čas pomagajo. Tudi Aleksis Cipras (novi grški premier in predsednik Sirize, op. p.) nas je obiskal pred volitvami in nam obljubil podporo. Vlada, ki smo jo zdaj dobili, nam daje upanje. Trojki mora povedati, kar ji gre. Srečna sem!« razloži Konstadina. Včeraj pred vhodom v ministrstvo, ki ga vodi Janis Varufakis, oster kritik varčevalne politike, policije ni bilo.
Pravo vprašanje grških volitev ni, zakaj je zmagala Siriza, ampak kako je sploh mogoče, da ji to ni uspelo že nekaj let prej. Grčija je že od leta 2008 v recesiji, ki je končala desetletje in pol dolgo obdobje rasti. Reševanje dolžniške krize je nepovratno spremenilo družbo in življenje ljudi. V skoraj sedmih letih je propadlo vsako četrto malo in srednje podjetje, skupno okrog 230.000. Propadanje obrtnikov je najvidnejše v ulicah delavske četrti Neos Kosmos, južno od središča Aten, kjer mrgoli praznih poslovnih prostorov in zapuščenih trgovin: od prodajaln bele tehnike do nekdanjih poslovalnic turističnih agencij. Kupna moč grškega prebivalstva je padla za tretjino, uradna stopnja brezposelnosti je blizu tridesetih odstotkov. Kreditni krč, stari znanec slovenske krize, trdno duši tudi potencialno okrevanje grškega gospodarstva. Tamkajšnje banke, iz katerih je v petih letih odšlo za okrog 70 milijard evrov kapitala, ne dajejo posojil, ker jim podjetja – četudi dobijo nove posle – nimajo ničesar več ponuditi v zavarovanje.
»Kumulativni padec BDP je bil v Grčiji dejansko večji kot v medvojni Nemčiji. Primerljiv je zgolj z recesijo v ZDA in Kanadi v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Tega ne more zdržati nobena država,« me opozori Panos Cakloglu, profesor na atenski ekonomski in poslovni univerzi, ki je kot predsedujoči svetu ekonomistov dvema vladama svetoval pri pogovorih s trojko: »Cena fiskalne konsolidacije ne bi mogla biti višja. O tem ne sme biti nobenega dvoma.«
Riž in špinača v razdeljevalnici hrane
Če se govorjenje politikov Sirize o humanitarni krizi v Grčiji morda sliši kot populistično pretiravanje, to prepričanje obiskovalcu te države iz glave izbije obisk ene od atenskih javnih kuhinj. Okrog poldneva na dnevni obrok – manjšo porcijo riža s špinačo, solato s korenjem in kosom sira ter pomarančo – za ograjo sredi glavnega mesta članice EU čaka več kot sto ljudi. »Tu smo vsak dan v tednu, dnevno pa razdelimo okrog tisoč obrokov. Hrano pripelje dobavitelj, ki dobi plačilo od občine. Trudimo se, da je na meniju meso,« mi razloži Hristos, ki ljudem s socialnega dna deli steklenice z vodo. Mimo, z močno načeto polivinilasto vrečko v rokah, pride starejši sivolas gospod, ki počasi hodi s pomočjo palice. »Nikogar nič ne sprašujem. Vem, da imajo mnogi zelo nizke pokojnine. Vse več je tudi priseljencev iz Sirije, Afganistana, Pakistana in drugih držav,« pojasni Hristos. »Kaj bi radi vedeli? Ni dobro. Služb ni. Hvala, Evropa!« mi malo pozneje na prošnjo za pogovor odgovori moški srednjih let v stari trenirki in ponošenih čevljih, ko nejevoljno odhiti iz posredovalnice dela v središču Aten. Čakalna vrsta je polna. Največ je mladih.
A zmaga Sirize ima tudi drugo plat. V državi, kjer uradno okrog 23 odstotkov ljudi živi pod pragom revščine, pri vsaj dvakrat toliko ljudeh pa za to v bližnji prihodnosti obstaja resno tveganje, je namreč napihnila balon pričakovanj. Apostolis, študent ekonomije, pove, da Sirize ni volil: »Ne zaupam jim. Obljubljajo veliko preveč, da bi lahko vse uresničili.« Prekine ga njegov sošolec Dionisis. »Zmaga Sirize je bila reakcija ljudi, ki ne morejo več ničesar izgubiti, ne pa racionalna odločitev. Veseli smo lahko, da ljudje niso nasedli Novi demokraciji (vladajoči stranki v prejšnji vladi, op. p.) in njeni kampanji zastraševanja, kaj bo, če zmaga Siriza. Ste slišali, da je danes Cipras napovedal dvig minimalne plače? Če si do zdaj po koncu fakultete dobil službo, so ti dali 450 evrov plače. S tem denarjem v Atenah ni mogoče preživeti,« pojasni Dionisis. Janis Galianis, prav tako študent, pred prijatelji pove, da je volil Sirizo. »Želel sem, da dobijo večino in pokažejo, da so res drugačni. Želel sem spremembo. Ljudje so jezni na politiko in želeli so jo kaznovati. Za to je šlo na teh volitvah,« razloži Janis, ki si najbolj želi, da bi Siriza počistila s korupcijo in vodila pametno gospodarsko politiko.
»Ljudje niso krivi, krivi so politiki«
Upanje je beseda, ki jo ljudje v Atenah najpogosteje omenijo, ko je govora o zamenjavi vlade. A obljube Sirize vodijo v strmo povečanje javne porabe. In to v mesecih, ko so pred njo novi dogovori s trojko in za sedem milijard evrov zapadlih obveznosti do Mednarodnega denarnega sklada (IMF) in Evropske centralne banke (ECB). Toda tudi profesor Cakloglu dodaja, da ima Grčija rezerve. »V času ukrepov smo primarni primanjkljaj v višini 10,6 odstotka zaradi napačnih napovedi spremenili v 1,3-odstotni presežek. Ali res ne bi bilo bolje, da bi ta presežek že prej usmerili neposredno v gospodarstvo in porabo, ki bi spodbudila vsaj manjšo rast?« se sprašuje Cakloglu.
Tudi zato bo v naslednjih mesecih v Grčiji znova aktualno večno vprašanje, kdo je kriv za položaj, v katerega je padla država. Janis Galianis si na hodniku fakultete prižge cigareto. »Vidiš, to je Grčija,« pove ob mojem začudenju, ali je to dovoljeno: »To je prepovedano, a tega nihče ne nadzoruje. In tako je vsepovsod, zato smo država korupcije. Imamo množico zakonov, ki prepovedujejo marsikaj, a tega nihče ne nadzoruje.« Tudi ostali mladi sogovorniki s prstom ne kažejo (le) na Bruselj in Berlin, ampak na domačo politično elito. »Z njo smo vsi plesali tango, za to pa sta vedno potrebna dva,« meni Apostolis.
O tem, kdo je kriv, vprašam tudi nekdanjo čistilko Konstadino. Je sama res – kot ji razlagajo v mednarodnih finančnih krogih, ki so pomemben del terjatev do Grčije z »reševalnimi« paketi prevalili na evropske davkoplačevalce – živela prek svojih zmožnosti? »Nekatere od mojih nekdanjih sodelavk so mesečno prejemale le po nekaj sto evrov. Ljudje niso krivi. Krivi so politiki!«
