Odhod iz vlade treh pomembnih levih socialistov, ki se niso strinjali z davčnim razbremenjevanjem podjetij in z načrti o zmanjšanju proračunskih izdatkov, pomeni ob vseh gospodarskih in javnofinančnih težavah nov, dodaten pretres v vladanju socialističnega predsednika Françoisa Hollanda. Zato pa so njihovi nasledniki na čelu ministrstev za gospodarstvo, šolstvo in kulturo precej zanimive osebnosti.
Med katoliškimi konservativci je sicer veliko nezadovoljstvo povzročilo imenovanje 36-letne Najat Vallaud-Belkacem za ministrico za šolstvo, ker se odločno zavzema za pravice istospolnih parov. In če je Vallaud-Belkacemova maroškega rodu, je nova ministrica za kulturo 40-letna Fleur Pellerin po rodu Korejka.
Podjetja olajšave namesto za razvoj uporabila za dividende
Največje presenečenje je novi minister za gospodarstvo, 36-letni Emmanuel Macron, dosedanji Hollandov svetovalec za gospodarska vprašanja. Je izjemna osebnost, med drugim vrhunsko igra klavir, poklicno pot pa je začel kot asistent slovitega filozofa Paula Ricoeura. Prav tako je zanimivo, da je že sedem let poročen z 20 let starejšo žensko. A prav zaradi njega novo vlado premierja Manuela Vallsa zdaj še bolj kot prej napada levica, saj gre za milijonarja in nekdanjega bankirja pri banki Rotschild, ki je simbol sveta financ. In če je Hollande pred predsedniškimi volitvami leta 2012 nastopal proti svetu financ, ga je januarja letos ravno Macron prepričal, da je mogoče do gospodarske rasti priti le s podporo francoskim podjetjem, ki so vse manj konkurenčna.
S tem, ko je zdaj z njim zamenjal levičarja Arnauda Montebourga, ki je hotel priti do gospodarske rasti s povečanjem kupne moči nižjih slojev, Hollande kaže svojo neomajnost, da nadaljuje socialno-liberalno usmeritev, za katero se je odločil v začetku leta. Montebourg in drugi levičarji davčnim olajšavam francoskim podjetjem toliko bolj nasprotujejo, ker so ta, namesto da bi vlagala v raziskave in razvoj, letos svojim delničarjem izplačala najvišje letne dividende v svetu, in sicer v povprečju kar 30-odstotne!
Vsekakor bo moral novi minister za gospodarstvo tudi z reformami pomiriti Bruselj, ki ni zadovoljen, ker Francija niti letos ne bo imela proračunskega primanjkljaja pod štirimi odstotki BDP. Montebourgovi očitki Hollandu, da ga hoče za vsako ceno zmanjšati, so torej pretirani. Tudi zato, ker v nasprotju z nemškim stališčem Hollande skupaj z italijanskim premierjem Matteom Renzijem zahteva, da ima v EU spodbujanje gospodarske rasti prednost pred saniranjem javnih financ.
In premier Manuel Valls je v torek zvečer po televiziji zanikal Montebourgove trditve, da njegova vlada zateguje pas (vsekakor Francozom življenjski standard ni tako padel kot jugu EU). Ponovil pa je, da Francozi živijo nad svojimi zmožnostmi. Zgrožen je bil, ker je v tako težkem položaju, kot je zdaj njegova vlada, ko je gospodarska rast spet nična in se brezposelnost nezadržno povečuje, Montebourg javno nastopil proti njemu. Levim socialistom pa je Valls zagrozil, da bo »konec«, če ga v skupščini ne bodo podprli. Ta »konec« verjetno pomeni razpust skupščine in nove volitve, na katerih socialisti gotovo ne bi več ohranili večine.
