Pričevanja o težkih razmerah delavcev v kitajskih tovarnah elektronike že nekaj časa zbujajo obsodbe po vsem svetu. A do pred kratkim ni bilo slišati zgodb iz drugega azijskega elektronskega tigra, Južne Koreje. Tudi tam po pričevanjih ni vse rožnato, vendar se zdi, da so po zaslugi lojalnosti delavcev delodajalcem in predvsem zaradi prizadevanj tamkajšnje največje industrijske korporacije Samsung vse potencialno neprijetne zgodbe uspešno pometli pod preprogo.
Pred dvema mesecema je v južnokorejske kinematografe prišel dokumentarni film Another promise, ki pripoveduje resnično zgodbo mlade Hwang Yu Mi, ki se je po srednji šoli pri osemnajstih zaposlila v Samsungovi tovarni polprevodnikov. Štiri leta pozneje je umrla zaradi levkemije. Njen oče Hwang Sang Ki, skromen taksist, se je o vzrokih za hčerino smrt začel spraševati, ker je skoraj sočasno zbolela in umrla tudi njena sodelavka, s katero sta bili med delom v stiku z nevarnimi kemikalijami in hlapi.
Vztrajni oče
Vodilni v tovarni so med boleznijo Yu Mi družini sprva izražali podporo in prispevali denar za presaditev kostnega mozga. Ko pa jim je Hwang povedal, da bo zaprosil za sredstva iz državnega odškodninskega sklada, so pri Samsungu obrnili ploščo. Državni odškodninski sklad pomaga delavcem, ki so zboleli za poklicnimi obolenji, pokriti stroške zdravljena, če je bolezen usodna, pa tudi pogreba. Pri tem oškodovancem ni treba dokazovati odgovornosti delodajalca, temveč le, da gre za poklicno bolezen.
»Statistično nepomembni«
Po smrti Yu Mi je Hwang začel klicati in obiskovati vse, ki bi po njegovem mnenju lahko pojasnili okoliščine hčerine smrti: vladne uradnike, politične stranke, nevladne aktiviste, novinarje... Deležen je bil sočutja, a nobene prave podpore, ki bi mu pomagala pri pripravi vloge za odškodninski sklad. »Nihče me ni poslušal,« se je spominjal užaloščeni oče. Nazadnje je le spoznal delavsko aktivistko Lee Jong Ran. Ta je že slišala zgodbe, da naj bi nevarne snovi pri proizvodnji polprevodnikov povzročile splav, ni pa še poznala primera rakavih obolenj. Kljub temu se je s skromnimi prostovoljnimi prispevki lotila raziskovanja.
Hwang je medtem pred Samsungovo tovarno z veliko fotografijo pokojne hčere brez las ter izčrpane od bolezni in kemoterapije pozival delavce, naj javno povedo podobne zgodbe, če jih poznajo. Nekaj se jih je opogumilo. In končno so pritegnili tudi pozornost medijev.
Maja 2009, dve leti po tistem, ko jo je vložil, je odškodninski sklad zavrnil Hwangovo vlogo. Zavrnili so tudi tri druge podobne zahtevke. Državni uradniki so opravili zdravstveno študijo v šestih tovarnah polprevodnikov. Čeprav so ugotovili več primerov levkemije med delavkami v teh tovarnah, so ocenili, da je bila nadpovprečna pojavnost bolezni »statistično nepomembna«. Tako so se Hwang in druge družine odločili za sodno pot. A so presenečeni ugotovili, da odvetnikov odškodninskega sklada ne plačuje samo država, temveč tudi Samsung. Morebitno dosojeno odškodnino bi namreč plačala država, a je podjetje kljub temu za sojenje najelo eno najboljših odvetniških družb v Koreji.
Po dveh letih je sodišče presodilo, da so družine umrlih delavk upravičene do državne odškodnine. Odškodninski sklad se je na sodbo pritožil, Samsung pa je sklical novinarsko konferenco, na kateri so (ponovno) zatrdili, da so preiskovalci ugotovili, da med izpostavljenostjo nevarnim snovem pri delu in primeri levkemije ni »statistično pomembne povezave«.
Gverilska produkcija
V filmu, ki ga je režiral Kim Tae Yun, so Samsung zaradi pravnih zadržkov poimenovali Jinsung, naslov Another promise pa naj bi spominjal na Samsungov marketinški slogan Another family. Kljub dobremu sprejemu kritikov na lanskem festivalu v Busanu in velikemu zanimanju za vstopnice v predprodaji film predvajajo v le sto korejskih kinodvoranah, kar je trikrat manj od pričakovanj avtorjev. Gre tudi za prvi južnokorejski film, za katerega so sredstva zbrali z donacijami in množičnim financiranjem (crowdfundingom). Režiser Kim Tae Yun je priznal, da so ga mnogi že vnaprej opozorili, da bo imel zaradi občutljive teme težave pri iskanju investitorjev in tudi igralcev. Iz Samsunga so po premieri sporočili le, da družba glede filma nima komentarja.
Republika Samsung
Mnogi Korejci globoko spoštujejo Samsung, tudi zato, ker uspeh podjetja zrcali razvoj vse družbe. V začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, pet let po koncu korejske vojne, je bil BDP na prebivalca nižji kot denimo v Sudanu ali Kongu. Od takrat se je Južna Koreja razvila v petnajsto najmočnejše gospodarstvo na svetu.
Skoraj četrtino BDP ustvari Skupina Samsung, ki ima v lasti na desetine podjetij. Med drugim zavarovalnice, drugo največjo ladjedelnico na svetu in seveda svetovno znani Samsung Electronics, ki je samo v lanskem zadnjem četrtletju prodal 84 milijonov pametnih telefonov. O vplivu podjetja na družbo in politiko tako ni mogoče dvomiti – nekateri Korejci svoji državi pravijo kar Republika Samsung. tg
