V svojem zadnjem poročilu visoki svet za integracijo, eno od posvetovalnih teles francoske države, predlaga, da se z zakonom na vseh »šolah in raziskovalnih ustanovah prepove vsa znamenja, ki kažejo na versko pripadnost«. To konkretno pomeni, da si tudi na fakultetah muslimanke ne bi smele več zakrivati las in vratu. Po zakonu iz leta 2004 je ta prepoved veljala zgolj za osnovne in srednje šole.
Zanimivo je, da je med prvimi idejo takega novega zakona zavrnil poslanec desničarske UMP Hervé Mariton, ki sicer zelo hvali zakon iz leta 2004: »Na fakultetah imamo opraviti z odraslimi, ki so odgovorni za sebe. In treba je najti dobro ravnotežje med zahtevami po laičnosti, nevtralnosti javnega prostora in pa svobodo posameznikov, da izražajo svoja verska prepričanja.«
Dnevnik Le Monde predlogu visokega sveta nasprotuje, ker bi se tako lahko še bolj diskriminiralo muslimane in povečalo napetosti. Vendar bi bilo treba po uvodniku uglednega časopisa na fakultetah omogočiti laičnost na tak način, da vera ne bi na primer onemogočala mešanja študentov po spolih. Laičnost, kakršno so uveljavili v Franciji leta 1905, pa ne pomeni prepoved izražanja verske pripadnosti v javnem prostoru, kot si to predstavlja skrajna desničarka Marine Le Pen, ki bi prepoved nošenja muslimanske naglavne rute, s katero si muslimanke zakrivajo lase in vrat, rada razširila tudi na ulico.
Po burki sporna še ruta
Leta 2010 je sicer ob zadržkih najvišjih sodnih instanc začel veljati zakon, ki je na ulici prepovedal zakrivanje obraza. Drugače kot pri zakrivanju las in vratu z ruto pa to v Franciji počne zelo majhno število muslimank in doslej je bilo zaradi tega z globo kaznovano samo 423 žensk. Je pa eden takšnih policijskih posegov v juliju izzval nerede med mladimi muslimani v zahodnem revnem predmestju Pariza, ki so trajali več noči. Tudi zaradi tovrstne nevarnosti se najbrž prepoved nošenja rut ne bo razširila z osnovnih in srednjih šol na fakultete.
Pravzaprav so že zdaj na fakultetah mlade francoske muslimanke zaradi nošenja rut pogosto pod pritiskom nekaterih profesorjev in študentov. Tako 26-letna Saida Ounissi, ki trenutno dela doktorat iz politologije, pravi: »V prvem letniku me je neki profesor vrgel iz predavalnice, ker je menil, da z ruto propagiram politični islamizem. Pritožila sem se in zadeva se je uredila. A študentje so mi nato vseeno dejali, da pretiravam. Sama pa nikoli nisem ničesar organizirala, medtem ko so katoličani in judje zelo aktivni na fakulteti.« Zdaj upa, da se bo mentaliteta Francozov spremenila in da bo lahko kljub nošenju rute našla delo.
Marsikje v Franciji, na primer v bolnišnicah, muslimanke med delom ne smejo nositi svojih rut. Zdi se, da imajo Francozi resne težave, ko je treba v družbo in državo enakopravno vključiti vso raznolikost francoskih državljanov. Diskriminacija muslimanov pa se pogosto skriva pod zahtevo po odpravi vseh vidnih verskih znamenj. Po neki anketi bi kar 83 odstotkov Francozov na tak način nošenje rut prepovedalo tudi v zasebnih podjetjih. Vendar je lani neko prizivno sodišče zelo jasno nastopilo proti možnosti, da bi muslimanko odpustili iz zasebnega podjetja zgolj zato, ker nosi ruto.
Dnevnik Le Monde omenja primer 22-letne Miriam, ki je v četrtem letniku medicine. Na praksi je šef od nje zahteval, da sname ruto, in to je storila, saj ji je študij zelo pomemben: »Ruto snamem v stranišču vedno, ko pridem v bolnišnico. Zdi se mi, kot da bi bila gola. In ne razumem, zakaj je treba videti moje lase. Ne vem, zakaj ruta zbuja tako grozo. In če obstajajo dekleta, ki se z ruto tudi zapirajo pred družbo, mene to nikakor ni izoliralo od družbe.«
Prepovedi vodijo v getoizacijo
Marwa ima 25 let in nosi ruto, a je kljub temu uspešna v poklicu kot okulistka, specializirana za škiljenje: »Pomembno je, da sem dokazala, kako stereotip, po katerem ženska z ruto sodi za štedilnik, ne drži vedno.«
Enaindvajsetletna Karima študira kadrovske vede. Prijavam za zaposlitev priloži fotografijo, na kateri ne nosi rute. »Hočem, da najprej vidijo moje izkušnje in šolska spričevala. Toda ko pridem na pogovor, si zakrijem lase in vrat. Doslej mi še nihče ni nič rekel.« Tudi vse izpite je opravila z ruto. »Za mene je nesprejemljivo, da bi si morala sneti ruto, da bi sploh lahko našla delo. Med študijem sem pokazala odprtost duha, bila sem pripravljena na komuniciranje z drugačnimi od sebe, zdaj pa bi hoteli, da sem kar doma. To je kontraproduktivno in tipično francosko.« Njen glavni očitek Francozom, ki sicer nasprotujejo zapiranju posameznikov v etnične in verske skupnosti, je torej, da ravno s svojim nastopanjem proti nošenju rut silijo muslimanke, da živijo v getih, namesto da bi jim z večjo odprtostjo do drugačnosti omogočili vključitev v družbo. mš