»Imamo več vrtov. Kaj za piti in za jesti se bo našlo,« so mu navihano odvrnili. »Eno lepo rožico bi želeli,« je vztrajal starešina in slednjič dobil zagotovilo, da se bo za njihovega fanta v slovenskem vrtu našla kakšna lepa rožica. Po treh pravilno odgovorjenih vprašanjih poročni povorki so fantje izklicno ceno 20.000 evrov na šrangi spustili na dvesto.
Na mejnem prehodu Gibina se je danes odvijalo posebno slavje. Tako kot drugod po državi so tudi tukaj vaščani z obeh strani meje proslavljali skorajšnjo pridružitev Hrvaške Evropski uniji. Majhen meddržavni mejni prehod se je za pol dneva spremenil v kulturni prostor. Pridne roke članov Turističnega narodopisnega društva Razkrižje so na mejne prehodu postavile klopi, kjer so se »slovenski in hrvaški svatje« veselili združitve njihovih držav v evropski družini.
S prikazovanjem starih poročnih običajev so na ta slavnostni dan hoteli prikazati, da so ljudje na obeh straneh meje bili del ene skupnosti že od nekdaj. Mešane poroke so namreč tako v Razkrižju kot tudi v drugih mejnih občinah precej pogoste in predstavljajo pravo vezivno tkivo tukajšnjih ljudi. Po osamosvojitvi so sicer številčno upadle, a naj bi bile sedaj spet nekoliko v porastu. Prisrčno odigrani svatbeni prizori so obiskovalcem prireditve na obraze pričarali velik nasmešek. Ko je ženin po nekaj nagajivih poskusih vendarle prišel do svoje prave slovenske rožice Marije Novak, županoma Razkrižja in sosednje Štrigove Stanku Ivanušiču in Stanislavu Reberniku ni preostalo nič drugega, kot da mladoporočencema zaželita veliko sreče, medsebojnega spoštovanja in sreče v Evropi.
Prav takšen odnos so si ljudje na obeh straneh meje med Razkrižjem in Štrigovo izkazovali že doslej. Po drugi svetovni vojni je sicer Razkrižje pristalo na hrvaški strani, zaradi česar so še v vaški cerkvi tudi nekaj časa po osamosvojitvi, ko je občina prišla na slovensko stran, obredi potekali v hrvaškem jeziku. Meja je pred dvaindvajsetimi leti poskrbela kar za nekaj nevšečnosti prebivalstvu, ki je bilo dotlej navajeno brez skrbi obdelovati svojo zemljo na hrvaški ali slovenski strani.
Nekaterim je nova meja povzročala nevšečnosti
Eden izmed teh, ki mu je nova meja povzročila nekaj preglavic, je Srečko Filipič iz Pristave pri Ljutomeru. Njegova družina ima na hrvaškem ozemlju 6000 trt velik vinograd. »Grozdje smo lahko v Slovenijo izvažali brez omejitev, mošta in vina pa domov v manjših količinah nismo mogli pripeljati,« se spominja. Sedaj teh omejitev ne bo več. »Pretok blaga bo lažji,« zadovoljno ugotavlja, oblečen v kolesarsko opravo. Gospod Filipič se je ob mejnem prehodu Gibina hladil po prevoženih 120 kilometrih. Osemnajst prijateljev se je v organizaciji ljutomerske obrtne zbornice odpravilo na že četrti kolesarski maraton po štirih državah. S povprečno hitrostjo tridesetih kilometrov na uro niso drveli po prelepi pokrajini. Kolesarili so iz užitka in spoštovanja do velikega dogodka.
Njihovo kolesarjenje na dan hrvaškega slavja je bilo poklon prijateljstvu med državama in dobrim odnosom, ki so jih ljudje z obeh strani meje tukaj gojili, čeprav temu zgledu politiki na državni ravni pogosto niso sledili. Gospod Filipič je po poklicu avtoprevoznik. Prav ta njegov poklicni sektor bo po vstopu Hrvaške deležen precejšnje konkurence sosedov. »Sem prevoznik in dobro vem, kaj mojim kolegom pomeni vstop v Evropsko unijo. Na meji ne bo več čakalnih dob, mi pa bomo soočeni z večjo konkurenco, ker so cenejši prevozniki. Tako kot smo se mi po priključitvi v EU usmerili na avstrijski trg, se bodo oni verjetno usmerili na slovenskega,« razloži in pristavlja, da se zaradi večje konkurence ne boji.
Sosed je vedno bil sosed
»Sosed je vedno bil sosed,« ob svoji stojnici z zeliščnimi čaji in drugimi dobrotami razlagata Janez in Marija Tivadar. Njuna hiša leži le dobrih sto metrov od mejne črte. Pred leti, se spominjata, so čez njuno zemljo še pogosto pot na v Evropo iskali begunci, sedaj pa teh ni več. »K nam se pripelje samo še poštar,« pravi Marija Tivadar. Tudi zakonca Tivadar zagotavljata, da slabih izkušenj s sosedi nikoli niso imeli. »Razkrižje v Jugoslaviji še ni bilo tako razvito. V Štrigovo smo hodili nakupovati in k zdravniku. Za nas meja ni obstajala,« je dejala Tivadarjeva in dodala, da bodo sedaj odnosi še boljši.
Prav to so danes poudarjali vsi slavnostni govorci. Preden so na oder mejnega prehoda stopili župani okoliških občin, je pihalni orkester slovenske policije naglasil slovensko, hrvaško in evropsko himno. Za župana občine Štrigova Stanislava Rebernika je bilo današnje druženje eno najlepših, kar jih pomni. »Danes slavi cela Hrvaška. Za to imamo dobre razloge. Vstopamo v skupno evropsko družino s Slovenijo. Lažje bomo prihajali do zaposlitev in študijskih mest, olajšana bodo potovanja in prodaja naših proizvodov,« je našteval. Ljudje na obeh straneh meje so tukaj vedno bili prijatelji, je povedal: »Imeti Slovenijo za prijatelja je zelo pomembno. Imeli smo super prijatelja in zato smo hvaležni.«
»Včasih je bilo med državama nekaj napetosti in slabosti. Ampak zavedali smo se, da je treba ohranjati dobre medsebojne odnose in zaupanje,« je dejal županRazkrižja Stanko Ivanušič. Tako kot Rebernik tudi Ivanušič pogosto ni razumel, zakaj prihaja do takšnih težav med Slovenijo in Hrvaško na meddržavni ravni, ko pa jih na lokalni niso občutili. »Tudi tukaj je bilo nekaj primerov nacionalističnih izbruhov, a so hitro poniknili. Zadnjih deset let tukaj na meji nimamo nobenih težav. Velikokrat smo se spraševali, kako težav med država politiki ne morejo rešiti, ko pa smo jih mi na lokalni lahko,« pravi Rebernik. Ivanušič se strinja: »Napetosti med državama se je včasih rahlo čutilo na mejnih prehodih. Na obeh straneh pa smo se zavedali, da ne smemo vsakokrat slediti politiki v Zagrebu in Ljubljani, ko so se oni sprli in so mislili, da jim bomo nemo sledili. Zavedali smo se, da če bi te napetosti in sovraštvo vnesli v ljudske množice, bi to izjemno težko popravili. To je tista glavna modrost lokalnih oblasti, da svojim politikom vedno nismo prisluhnili,« je pristavil.
Župana želita izboljšati življenje na obeh straneh
Po vstopu Hrvaške v Evropsko unijo si oba župana obetata skupen nastop na evropskih projektih, s čimer bi želeli izboljšati življenje ljudi na obeh straneh meje. »Želeli bi si, da bi se občina Štrigova priključila na naš sistem kanalizacije, ki smo ga dokončali prav v teh dneh. Naša prečiščevalna naprava je od meje oddaljena 500 metrov in je na ugodni gravitacijski legi. Če se bo občina Štrigova na ta sistem priključila, bodo obratovalni stroški za vse manjši in tako bi se skupaj lahko gospodarneje obnašali. V kolikor pa se bo čistilna naprava izkazala za premajhno, jo bomo s skupnimi sredstvi povečali,« je še povedal Ivanušič.
»Na zdravje! Dobrodošli v Evropi,« je odmevalo za omizji pred mejnim prehodom Gibina. Zabava se bo zaključila po polnoči, ko bo Pomurje razsvetlil velik ognjemet s hrvaške strani.
