Elbphilharmonie ali koncertna hiša v Hamburgu velja v Nemčiji za enega tistih škandaloznih projektov, ki so pri stroških presegli vsa predvidevanja. Sto deset metrov visoko poslopje v hamburškem pristanišču že od leta 2007 gradi gradbeno podjetje Hochtief, načrtovala ga je arhitekturna pisarna Herzog & de Meuron iz švicarskega Basla.
Mesto Hamburg, ki je investitor projekta, je sprva načrtovalo, da bo zanj porabilo okoli 77 milijonov evrov, ob podpisu pogodbe so stroški zrasli na 114 milijonov. Decembra 2012 sta se mestna uprava in izvajalec po intenzivnih pogajanjih zedinila o končni ceni, v katero bi bili vključeni tudi vsi stroški projektiranja, filharmonija naj bi po tem dogovoru stala 575 milijonov evrov. Konec aprila lani je župan Hamburga Olaf Scholz meščanom povedal, da bodo za filharmonijo plačali 789 milijonov evrov. Filharmonijo naj bi slavnostno predali namenu leta 2017, sprva so načrtovali, da bodo gradnjo končali že leta 2010.
Spletna stran nemškega tednika Spiegel je ta teden objavila, da ima v rokah osnutek poročila, ki jasno kaže, kje so se zgodile napake in kdo je odgovoren za to, da se je gradnja podražila na skoraj 800 milijonov evrov. Gre že za drugi poskus preiskovalnega odbora pri hamburškem deželnem parlamentu, prvega so poslanci zavrnili, ker naj bi bil preveč enostranski, drugi imenuje napake ter šest oseb in dve podjetji, ki so odgovorni za eksplozijo stroškov pri gradnji.
Nedorečeni načrti, veselje gradbincev
Za splet napak gre že pri razpisu, ki je prehitel dokončanje načrtov projekta, za izvajalca, ki je to nedorečenost spretno izkoristil in v ponudbi navedel prenizko ceno, računajoč, da bo s potrebnimi dodatnimi spremembami zaslužil precej več, kot je zapisal v ponudbi. Krivci so še neusklajen terminski načrt, tri dvorane namesto načrtovane ene in vrsta tehničnih dopolnitev, ki jih arhitekti niso predvideli.
Novinarji Spiegla ob tem ugotavljajo, da so Nemci mojstri takšnih projektov, podobno ali še hujšo usodo doživljata letališče v Berlinu in železniška postaja v Stuttgartu. Dovolj za vprašanje, ali so Nemci sploh še sposobni speljati velike gradbene projekte, ne da bi se ti spremenili v stroškovno katastrofo. Toda ko so hoteli to nesposobnost obesiti le politikom in so pogledali, kako se gradijo drugi veliki objekti po svetu, so ugotovili, da je niti tisti, ki jih financira zasebna roka, ne odnesejo kaj dosti bolje.
Margaret Thatcher, ki je leta 1986 sporočila pogoje za gradnjo predora pod Rokavskim prelivom in dejala, da zanj ne bo šel niti peni iz državne blagajne, je tako francoski kot tudi britanski državni blagajni privarčevala veliko skrbi in denarja, a banke in zasebne vlagatelje je bolela glava. Namesto načrtovanih sedem milijard evrov je gradnja predora zahtevala 14,5 milijarde evrov, ta pa je na začetku svojega obratovanja prinašal precej manj denarja, kot so načrtovali naložbeniki. Družba, ki je upravljala predor, je bila večkrat pred stečajem, leta 2007 jo je rešil le še velikodušen odpis dolgov.
Cepelin, ki ni nikoli poletel
Drugi projekt z obilico idealizma je obujal cepelin in ga videl kot prihodnost zračnega tovornega prometa. Kar 72.000 malih vlagateljev je verjelo v ta projekt in leta 1996 svoj denar vtaknilo v družbo Cargolifter. Z njihovim zaupanjem se je nateklo okoli 300 milijonov evrov, država je primaknila še 50 milijonov, toda leta 2002 je bila družba plačilno nesposobna in cepelin ni nikoli vzletel. Nič kaj bolje se ni odrezal eden največjih rudniških koncernov na svetu. Anglo American ima sicer bogate izkušnje z velikimi projekti, a je močno podcenjeval razmere v zahodni Braziliji. Britansko podjetje iz Južne Afrike je z 8,8 milijarde evrov za trikrat preseglo načrtovano naložbeno vsoto, a iz rudnika železne rude Minas Rios ni prišla še niti tona dragocenega tovora. Šele konec leta 2014, tri leta pozneje, kot so načrtovali, bodo v rudniku nakopali prvo rudo.
Smola se je držala tudi nemškega koncerna Siemens, trije parki vetrnih elektrarn v morju pred nemško obalo v Severnem morju so jim dali vetra. Siemens se je zavezal, da bo zgradil tri transformatorske ploščadi, a pri tem podcenil težave transporta sedem nadstropij visokih in za pol nogometnega polja velikih platform. Projekt bo končan leto pozneje, kot je bilo predvideno, škoda za Siemens pa znaša okoli 700 milijonov evrov.
Veliki so bili tudi načrti v Bremnu. Tam naj bi na parceli nekdanje ladjedelnice nastal največji evropski zabaviščni park pod streho, 20.000 kvadratnih metrov naj bi namenili okoli 1,3 milijona predvidenim obiskovalcem vesoljskega parka, načrtovane površine nakupovalnega centra so bile še enkrat tolikšne. Toda vesoljski center je ostal brez obiskovalcev, trgovski center brez najemnikov. Septembra 2004 je velikopotezni projekt propadel in dežela Bremen je ostala brez 150 milijonov evrov, dresdenska banka pa je izgubila skoraj 500 milijonov evrov. Dve leti zatem je britanski naložbenik kupil objekt za 45 milijonov evrov, danes je v njem nakupovalno središče.
