Najprej streljaj, nato sprašuj, je prislovično pravilo ameriških filmskih zgodb s podpisom, da nimajo zveze z dejanskimi dogodki in ljudmi. A jo imajo, in to smrtonosno. Septembra lani je Jonathon Ferrell v Severni Karolini z avtomobilom sredi noči zapeljal s ceste, se po pomoč zatekel k bližnji farmi, tamkajšnja lastnica pa je v strahu pred neznancem poklicala policijo. Kaj se je ob prihodu patrulje natančno dogajalo, ni jasno, Jonathon pa je ob njenem posredovanju umrl z desetimi kroglami v telesu. Obdukcija je pokazala, da so ga krogle prestregle v klečečem in ležečem položaju, neoboroženega in po vsej verjetnosti nenevarnega možem postave. Njegova družina zdaj išče pravico. Vztraja, da Jonathon ni predstavljal nobene grožnje in ga je policist Randall Kerrick, ki je izstrelil večino krogel, enostavno ubil brez razloga. Christopher Chestnut, odvetnik, ki zastopa družino ubitega Jonathona, ne išče samo zadoščenja zanjo, ampak želi spremeniti prakso, po kateri policija v Severni Karolini in večini zveznih ameriških držav ni dolžna razkriti javnosti svojih dejanj. Na zvezni ravni ne obstaja nobena datoteka o tem, kako pogosto in predvsem v kakšnih okoliščinah ameriška policija uporablja skrajno silo, tako da okoli 17.000 različnih represivnih organov v državi po lastni presoji kroji red, sodniki pa na pritožbe državljanov izrekajo zelo protislovne sodbe. »Oglejte si uporabo sile v enem kraju in nato v drugem in ugotovili boste, da ju ne morete primerjati, ker ni nekega splošnega vzorca,« zatrjuje William Terrill, profesor kazenskega prava na državni univerzi v Michiganu. To po njegovem mnenju sproža mnogo večji problem, namreč da policisti, ki očitno prestopijo mejo nasilja, odkorakajo svobodni, ker so se »zakonito grdo obnašali«. Po razsodbi ameriškega vrhovnega sodišča iz leta 1989 je skrajna uporaba sile zakonita, kadar policist upravičeno domneva, da je ta nujna za dosego legitimnega cilja. Pri tem seveda ni nobene trdne definicije »upravičenosti« in »nujnosti«, kar v praksi pomeni, da si ju lahko vsaka policijska postaja razlaga po svoje, temu pa sledijo sodišča na nižji ravni.
Pomanjkljiva statistika
V mestu Charlotte v Severni Karolini, kjer je nesrečno končal svoje življenje Jonathon Ferrell, ugotavljajo, da je lani pod policijskimi streli preminulo pet ljudi, največ v zadnjem desetletju, a še vedno mnogo manj kot v Washingtonu, kjer so jih policisti ubili kar 49. Tudi za nekatera druga mesta na vzhodni ameriški obali ta statistika ni spodbudna, saj so policisti v Bostonu lani streljali na najmanj 23 ljudi in jih 11 ubili, v Filadelfiji, za katero še ni znan lanski podatek, pa leto poprej kar 52. Svojevrsten problem v ZDA predstavlja neurejena nacionalna statistika. Kongres je že leta 1994 zahteval, da državno tožilstvo spremlja pojave pretirane uporabe sile s strani policije in letno objavlja te podatke, a se to za zdaj ni zgodilo. Zvezni preiskovalni urad (FBI) zgolj vestno beleži napade na policiste, njihovih prekoračitev pooblastil pa nihče podrobneje ne spremlja.
Profesor Terrill je opravil raziskavo policijskega delovanja v več ameriških mestih, med njimi tudi v Charlottu, in ugotovil, da tam glede uporabe sile ne izstopajo, so pa daleč v ospredju, ko gre za njeno skrajnost. Prav zaradi tega pa meni, da policista Kerricka ob tožbi Jonathonove družine ni treba pretirano skrbeti. Njegova naglica na sprožilcu pištole je posledica splošnega razumevanja policijskega dela v tem mestu in še marsikje v ZDA.
