Argentina je že drugič v zadnjih 13 letih po kriterijih svetovnih finančnih trgov oziroma bonitetne agencije Standard & Poor's nesposobna odplačevati dolgove, čeprav tokrat ni prezadolžena. Če nastale situacije ne bo hitro rešila, bi se lahko sedanja že tako slaba gospodarska situacija še precej poslabšala. Še bolj dolgotrajno, kot je kazalo po bankrotu leta 2001, pa bi ji bil lahko na svetovnih finančnih trgih onemogočen dostop do posojil. Prihodnost te velike države, ki je bila še v prvi polovici 20. stoletja ena najbogatejših držav na svetu, pred nekaj leti pa se je zdelo, da gospodarsko okreva, je spet negotova. Sedanji bankrot je zakrivila predvsem pogoltnost dveh ameriških hedge skladov, Aureliusa in Elliota, ki sta se specializirala za nakup tveganih terjatev. Oba mrhovinarska sklada sta bila v sredo na pogajanjih z vlado predsednice Christine Kirchner neizprosna. Sicer je lastnik Elliota znani financer republikanske stranke Paul Singer, ki si zdaj od Argentine obeta 1600-odstotni dobiček, saj v sredo ni pristal na »samo« 300-odstotni dobiček.
Bolje bankrot kot plačilo
A očitno je tudi, da so v Argentini prestrukturiranje dolgov po prvem bankrotu države leta 2001 slabo pripravili. Leta 2005 je tedanjemu argentinskemu predsedniku Néstorju Kirchnerju, zdaj že pokojnemu možu sedanje predsednice, pri večini upnikov uspelo doseči izbris kar dveh tretjin dolgov. Manjši del upnikov, ki so imeli v rokah 7 odstotkov dolga, pa v ta sporazum ni pristal in zahtevali so povračilo celotnega dolga. Med slednjimi sta hedge sklada Elliott in Aurelius, ki imata le odstotek vsega argentinskega dolga, prek sodišča v New Yorku dosegla, da jima mora Argentina pred vsemi drugimi upniki odplačati 1,33 milijarde dolarjev (milijarda evrov).
Omenjena vsota je za Argentino seveda majhna, toda težava je v tem, da se je leta 2005 vlada Néstorja Kirchnerja v sporazumu z upniki, ki so imeli 93 odstotkov njenega dolga, zavezala, da bo vse upnike obravnavala na enak način in da nikogar ne bo privilegirala, niti mrhovinarskih skladov. Če bi torej sedaj Elliottu in Aureliusu izplačala 1,33 milijarde dolarjev, bi postavila pod vprašaj celotno prestrukturiranje dolga pred devetimi leti, saj bi upniki, ki so tedaj pristali na izbris dveh tretjin dolga, prav lahko zahtevali vračilo vsega dolga z obrestmi. Po trditvah argentinske vlade bi v tem primeru lahko vsi upniki naenkrat zahtevali 120 milijard dolarjev, medtem ko znašajo državne rezerve komaj 28 milijard dolarjev. Skratka, vladi predsednice Christine Kirchner se je v sredo zdelo bolje, da je Argentina bankrotirala, kot da bi plačala 1,33 milijarde dolarjev in si na vrat nakopala dolg v višini 120 milijard dolarjev.
Toda ali ne bo nesposobnost odplačevanja dolgov prinesla državi še večje škode? Nekdanji predsednik centralne banke Aldo Pignanelli meni, da bo zdaj »uvoz dražji, izvoz pa se bo zmanjšal, kar bo povzročilo veliko inflacijo«, zaradi česar se bo življenjski standard ljudi znatno poslabšal. Po mnenju instituta Abeceb bo BDP padel za 3,5 odstotka, letna inflacija pa bo 41 odstotkov. Axel Kicillof, argentinski minister za gospodarstvo, ki je zastopal svojo državo na sredinih mučnih in neuspešnih pogajanjih, je včeraj sicer zanikal, da bi Argentina bankrotirala: »Denar imamo. Če pa ne bi bili sposobni odplačevati dolgov, ga ne bi imeli.« In če so Argentini zdaj bolj kot prej zaprti zahodni finančni trgi, sta ji pripravljeni pomagati Kitajska in Rusija.