Obstaja legenda o papežinji Ivani (Pope Joan), po kateri sta bila celo posneta dva filma. Šlo naj bi za Angležinjo, ki je živela v devetem stoletju in je pod polnimi klerikalnimi oblekami skrivala, da je dejansko ženska. Zaradi svoje izobraženosti in razgledanosti ter poznavanja vere naj bi celo prišla do papeškega položaja. Nato naj bi bila razkrinkana, ko je med papeško procesijo začela rojevati, ljudje so se spustili nad njo in otroka, njena vladavina pa se je tu končala.
Diarmaid MacCulloch, teolog in zgodovinar na Oxfordski univerzi je dejal, da je legenda o Ivani mit in nič drugega kot satirična fikcija. »Vedno znova se nagovarja nove nestrpnosti in nove interese. Najprej je bil to srednjeveški papež, ki je zavrnil stolček, nato protestanti, nato francoski revolucionarji, ki želijo diskreditirati cerkev. Naslednja konsistenta so katoličani, ki bi radi videli žensko papežinjo. In to se mi pravzaprav zdi še najbolj nevaren aspekt, ker uporablja popolno laž za to , da podpihuje sicer dober namen.«
Papežinja Ivana pa še vedno ima svoje vernike. Zakaj bi kasneje vse do poznega šestnajstega stoletja od kardinalov drugače zahtevali da sedejo na posebej zasnovane stole, kjer so preverili, če »imajo pravo opremo« za papeževanje? In na podlagi česa obstaja taki imenovana Vicus Papissa, ulica gospe papežinje? Sledeč legendi naj bi se prav na tej ulici končala vladavina Ivane. Obstaja celo spomenik, ki naj bi bil posvečen njej in njenemu otroku.
Zgodovinarji sicer pravijo, da se pot ne imenuje po Ivani, temveč po družini Pape (pridevnik torej Papissa), ne glede na to pa, po čem se imenuje, resnica ostaja, da ženske vse bolj trkajo na vrata Cerkve v želji po več moči v tej instituciji.
Že umetnije na stenah cerkva, kot je Sv. Lucija, dokazujejo, kako pomembne so bile ženske skozi celoten razvoj katoliške cerkve. Časti se Marijo, mati Jezusa, zgodovina katolištva je polna žensk, ki so se borile in tudi umrle za vero. »Vsi bi si želeli več žensk povsod, saj je dejstvo, da tega ni mogoče ustaviti. Ženske so dandanes zelo zelo močne,« je dejala Alessandra Candrelli, ena od mnogih žensk, ki molijo v cerkvi Sv. Lucije. »Vsekakor to prinese določeno mero ravnotežja. In menim, da kriza, ki jo doživlja katoliška vera, potrebuje prav to ravnotežje. Z ženskim doprinosom bi bilo veliko bolje.«
»Katoliška cerkev ni demokratična družba kot jo razume civilna družba. Hierarhično urejena je in niso vsi enaki,« je pojasnil portugalski kardinal Jose Saraiva Martins. Ženski glasovi so kljub temu vedno glasnejši in kot meni MacCulloch se lahko papežinja zgodi v prihodnosti. »Presenetljivo je, kako hitro se te stvari lahko zgodijo, ko se ideja enkrat razširi. Diha pa vseeno ne zadržujte.«
