Papež Frančišek se je odločil, da ustanovi svojevrstno finančno ministrstvo, ki bo zadolženo za načrtovanje in nadzor nad denarnimi zadevami Vatikana, njegova naloga pa bo priprava letnih proračunov Svetega sedeža in Vatikana ter finančno načrtovanje in krepitev notranjega nadzora v papeški državi. To nalogo je poveril avstralskemu kardinalu v Sydneyju Georgu Pellu.
Pell, rojen na začetku druge svetovne vojne v Avstraliji, je nadškofijo v Sydneyju prevzel pred trinajstimi leti, kardinal pa postal leta 2003. Sprva se je navduševal nad nogometom, kasneje pa ga je bog, kot sam zatrjuje, pozval k sebi. »Pozval me je, da opravljam njegovo delo, in temu se nisem mogel izogniti,« je obrazložil odločitev, da postane duhovnik, in se je zaradi tega odpravil v Rim. Tam je bil posvečen leta 1966, pet let kasneje pa se je vrnil v Avstralijo, kjer je po vrsti cerkvenih zadolžitev tri desetletja kasneje zasedel položaj nadškofa v Melbournu. Z odmevnimi položaji znotraj Katoliške cerkve je bil pomemben sogovornik z anglikansko vejo krščanstva, pri čemer se je izogibal teološkim nasprotjem in postal zagovornik tako imenovanega desničarskega ekumenizma. Pri obrambi verskih prepričanj o gradnji pravične družbe pa je sodeloval s predstavniki nekrščanskih religij, pri čemer se je zavzemal, da se vera vrne v družbo. Ugotovil je namreč, da se je v zadnjih petih desetletjih v Avstraliji pomembno povečalo število tistih, ki se ne prištevajo med verne, in se zavzel, da se vse monoteistične religije temu zoperstavijo, da ne bi svet padel v novo poganstvo.
Med kandidati za papeža
Pell je bil med kardinali, ki so leta 2005 volili novega papeža po smrti Janeza Pavla II. Takrat se je govorilo, da je bil nekakšen volilni posrednik za izvolitev Benedicta XVI., avstralski mediji pa so ga takrat celo uvrščali med možne kandidate za Petrov prestol. Na koncu je ostal v ozadju, saj se mu je izmaknil tudi položaj kongregacije za doktrino vere pod bivšim papežem. Mu je pa uspelo organizirati svetovno srečanje katoliške mladine leta 2008 v Avstraliji s prvim papeškim obiskom na tej celini, Ob konklavu, ki je izbiral novega papeža po odstopu Benedikta XVI., je bil edini predstavnik iz Oceanije, kasneje pa je postal eden od osmih članov kurije, zadolženih za reformo Katoliške cerkve. Ob odstopu prejšnjega papeža je bila odmevna njegova kritika, da bo ta nepričakovana poteza ne le predstavljala problem za vse prihodnje voditelje Katoliške cerkve, ampak bo destabilizirala Cerkev samo.
Kardinal Pell je v prvem odzivu na imenovanje dejal, da je počaščen, in dodal, da bo finančna reforma v Vatikanu opazna ter usmerjena k večji pomoči revnim in zatiranim. Novo ministrstvo oziroma gospodarsko tajništvo bo vodil 15-članski svet, v katerem bo osem klerikov iz različnih delov sveta, preostala sedmerica pa bodo laični finančni strokovnjaki. Papež Frančišek bo imenoval tudi generalnega revizorja s širšimi pooblastili pri nadzorovanju posameznih vatikanskih oddelkov.
Pell je ob imenovanju tudi poudaril, da se je vedno zavzemal za to, da cerkvene finance in gospodarstvo vodijo strokovnjaki. V pogovoru za časnik The Australian si je postavil tudi ohlapen okvir za reforme, saj je dejal, da bo velik dosežek tega pontifikata že, če finančne stvari uredijo v nekaj letih. Neznanka ostaja, kako bodo na njegovo obravnavanje vatikanskih financ vplivali nekateri njegovi nazori. Čeprav velja za konservativnega klerika, ko gre za vprašanja celibata, ženskih duhovnic, splava in podobnih vprašanj, so njegova stališča do socialnih vprašanj bolj levičarska in je pogosto opozarjal na brezčutnost nebrzdanega kapitalizma. Tudi pekla ne prepoznava kot prostor za grešnike, marveč tiste, ki radikalno uveljavljajo zakon džungle oziroma družbeno nepravičnost. Pred letom dni je Pell odmevno predal parlamentarni komisiji v avstralski Victorii dokaze o zlorabi otrok s strani duhovnikov in priznal, da je Cerkev pod vodstvom njegovega predhodnika nadškofa Littla uničila zapise o tem in premeščala krivce v druge župnije. Glede posvetnih vprašanj pa je bil prvi finančni minister Vatikana nasprotnik ameriške invazije na Irak, saj jo je ocenil za nemoralno, nasprotoval pa je tudi zahtevanemu zahodnemu posredovanju v Siriji, ker Asadov režim po njegovem mnenju zagotavlja temeljne pravice in zaščito tamkajšnji krščanski skupnosti.
