Drugačen pogled na svet
Predsednik politične posvetovalne konference Yu Zhengsheng je v svojem govoru znova ponovil mantro predsednika Xi Jinpinga, »da Kitajska ne bo posnemala zahodnega modela oblasti«. Pod slednjim so mišljene parlamentarna demokracija z večstrankarskim sistemom, delitev oblasti, neodvisnost sodstva in splošne volitve. Čeprav se zdijo te norme, ki so jih prinesle ideje razsvetljenstva, na Zahodu temeljni zakon demokracije, je svet s kitajske perspektive videti drugačen. Kitajska je imela v svoji zgodovini, kot mi pravi kolegica Tuanova, s tujino slabe izkušnje. Recimo: »V prvi svetovni vojni je sodelovala na strani antante, vendar je na mirovni konferenci v Versaillesu leta 1919 ne samo obtičala v Wilsonovi čakalnici, ampak bila kaznovana s tem, da je Japonska dobila Shandong, ki je bil del Kitajske.«
Podobna zgodba se je ponovila še nekajkrat, s tem da so zahodne države Kitajsko vedno spodbujale, tako kot danes, naj se priključi mednarodnemu sistemu in prevzame svoj del odgovornosti. Kitajska se še vedno zelo previdno vključuje v mednarodno skupnost zaradi prepričanja, da Zahod ne sprejema kitajskega socialističnega modela, čeprav ta vključuje veliko elementov kapitalizma. To naj bi potrjevalo na primer dejstvo, da so nekdanje socialistične države pristale na sistem neokapitalizma, to je na sistem večne periferije, ki je prisiljena sprejemati zahodne vrednote in pravila, ki vodijo v bistveno večje neenakosti in neravnovesja kot v državah klasičnega kapitalizma. Kitajska se je v nasprotju s tem odločila oblikovati svoj model razvoja. Zato, da bi spodbudili povezanost ljudi s partijo, so letos po vsej državi razobesili plakate, ki ponazarjajo socialistične vrednote današnje Kitajske.
Politične posvetovalne konference, ki po funkciji spominjajo na konference socialistične zveze v naši bivši državi, so telo, v okviru katerega usklajujejo interese različnih političnih in drugih interesnih skupin. Kitajska je v formalnem smislu večstrankarska posvetovalna demokracija. Poleg komunistične partije, ki ima absolutno moč, na Kitajskem namreč deluje še osem drugih strank. V veljavi je delegatski sistem. Neposredne volitve so samo na najnižji ravni, na višjih ravneh pa je v veljavi delegatski sistem. Splošnih parlamentarnih volitev v evropskem smislu zato ne poznajo. Podobno samosvoj je tudi sistem oblasti. V nasprotju s tremi klasičnimi neodvisnimi vejami oblasti (izvršno, zakonodajno in sodno) na Kitajskem poznajo pet vrst oblasti: politično, izvršno, zakonodajno, pravosodno in vojaško.
Vse oblasti so v skladu s 1. členom ustave, ki določa, da je »Ljudska republika Kitajska socialistična država demokratične diktature pod vodstvom delavskega razreda«, podrejene komunistični partiji. To je bilo doslej vidno v tem, da so morali na primer tudi tisti odvetniki, ki niso člani partije, prisegati na njen program. Od lanskega leta bodo sodniki in odvetniki prisegali na ustavo, kar je odraz nove partijske opredelitve, da mora sodstvo postati bolj avtonomno. Po novem obtoženi v pravosodnih dvoranah ne bodo več v kaznilniških uniformah, smrtno kazen bo moralo potrditi vrhovno sodišče, partijskim in državnim funkcionarjem pa so strogo prepovedali vpletanje v delo sodišč. Kako bodo to dosegli, saj sodišča financirajo lokalne oblasti, je seveda drugo vprašanje. Predsednik Xi Jinping, ki vodi reforme, stalno poudarja nujnost vladavine prava, vendar se kitajski koncept bistveno razlikuje od zahodnega, ker sodna oblast ni neodvisna, ampak odgovarja za svoje delo partiji. To potrjuje tudi njegova nedavna izjava, »da mora nož ostati trdno v rokah partije«.
Miljarderji na kongresu
Neposredno pred zasedanjem politične posvetovalne konference in kitajskega nacionalnega ljudskega kongresa oziroma skupščine je kitajsko vrhovno sodišče pozvalo partijski vrh, da prepreči uveljavljanje zahodnih vrednot. V tem smislu je tudi minister za izobraževanje Yuan Guiren zahteval od univerz, da učbeniki ne smejo vsebovati zahodnih vrednot. V intelektualnih krogih so to direktivo pospremili z ironičnim vprašanjem, ali naj iz učbenikov potemtakem izključijo tudi nauke Marxa in Engelsa, na katere v partiji še vedno prisegajo!
Sočasno se je okrepil pritisk oblasti na oporečnike, ki zahtevajo s tiho podporo Zahoda uvedbo večstrankarskega sistema in dosledno spoštovanje človekovih pravic in medijske svobode. Na javnost nimajo posebnega vpliva. Povprečen Kitajec se namreč od časov kulturne revolucije naprej bolj ali manj izogiba politike, večina je srečna, ker se življenjska raven vse bolj zvišuje. Večstrankarski sistem bi glede na to, da je Kitajska država, v kateri živi 55 narodnih manjšin, po splošnem prepričanju pomenil uvod v razpad kitajske države. Na internetnih straneh Global Timesa, ki velja za partijski tabloid, se na primer pojavljajo pamfleti neznanih skupin, ki napovedujejo razbitje Kitajske na najmanj devet držav. Komu bi koristil razpad Kitajske?
Predsednik Xi Jinping, ki ga v oporečniških krogih obtožujejo, da pripravlja novo verzijo kulturne revolucije, naj bi z zaostrovanjem pritiskov na prozahodno usmerjene oporečnike, pa tudi z omejevanjem dostopa do interneta, pomirjal konservativno krilo v partiji, ki ocenjuje, da se je Kitajska preveč približala kapitalističnemu modelu in da opušča nekatere temeljne vrednote socializma s kitajskimi značilnostmi.
Predsednik Xi Jinping, ki je že zaradi totalne vojne, ki jo je napovedal korupciji, dobil veliko »smrtnih« sovražnikov, drži vajeti trdno v svojih rokah in napoveduje nove akcije. Letošnji zasedanji potekata v znamenju njegovega programa »štirih celot«, ki ga je objavil decembra. V njem je napovedal nadaljevanje prizadevanj za to, da bi Kitajska postala »družba zmerne blaginje«, poglobitev reform, uveljavljanje pravne družbe in utrjevanje discipline v partiji, kar pomeni nično toleranco do korupcije, pa tudi to, da člani partije ne smejo imeti niti ljubic niti ljubčkov.
Po anketi, ki jo je objavil partijski dnevnik China Daily, javnost pričakuje, da bodo na zasedanju razpravljali predvsem o ukrepih za zmanjšanje onesnaževanja, o nadaljevanju boja proti korupciji in zmanjševanju velikih gmotnih razlik. Po drugi strani vlado skrbi predvsem upadanje gospodarske rasti, ki utegne povzročiti politično nestabilnost, če bi nezaposlenost začela naraščati. Ukrepi proti korupciji, ki jih javnost odločno podpira, so tako radikalni, da so začeli ogrožati napovedano gospodarsko rast. Prav pred zasedanjem so na primer objavili, da je zaradi korupcije preiskujejo kar 14 vplivnih generalov v stilu predsednikove napovedi, »če mi ne bomo uničili korupcije, bo ona uničila nas«.
V veliki dvorani kitajskega narodnega kongresa je med približno 5200 delegati, ki se udeležujejo obeh zasedanj, tudi več kot 200 milijarderjev. Po podatkih šanghajskega Hurun Reporta njihovo premoženje presega več kot 643 milijard dolarjev. Na drugi strani po kriterijih Svetovne banke okoli 200 milijonov Kitajcev še vedno živi v hudi revščini z manj kot 2 evroma dohodka na dan. Približno 250 milijonov migrantskih delavcev je podvrženih hudemu izkoriščanju.
Kitajski kolega mi pojasnjuje, da je razlika med njimi in Zahodom v tem, da se na Kitajskem premoženjske razlike kljub vsemu manjšajo, srednji razred se povečuje, na Zahodu pa upada. Zmanjšanje prepada med bogatimi in revnimi postaja kljub temu eno glavnih vprašanj kitajskega razvoja. Partija ima nož trdno v roki!