Pred ženevsko konferenco ZDA, Rusije, Ukrajine in Evropske unije je šef Gazproma Aleksej Miller Evropi ponovno zagotovil, da bo Rusija ostala zanesljiv dobavitelj plina stari celini. Ta stavek sodi v železni repertoar največjega dobavitelja plina za Evropo ob vsakršnem političnem zaostrovanju med Brusljem in Moskvo. Razlogi za zaskrbljenost v Gazpromu niso iz trte izviti. EU namreč še ni dala dokončnega soglasja za gradnjo največjega Gazpromovega projekta – plinovoda Južni tok, ki je lani po večletnem geostrateškem energetskem merjenju moči med Zahodom in Rusijo premagal evropsko-ameriškega konkurenta Nabucco. Prav včeraj je evropski parlament sprejel sicer neobvezujočo resolucijo, v kateri EU poziva k dokončni ustavitvi projekta Južni tok.
Turčija postaja glavno vozlišče
Toda pravih alternativ Južnemu toku za zdaj še ni. Žebelj v krsto njegovega najresnejšega tekmeca Nabucca je lani zabil Azerbajdžan, potem ko se je odločil, da bo z bogatim nahajališčem polja zemeljskega plina Šah Deniz oskrboval nov načrtovan Transanatolijski plinovod (TANAP). S to odločitvijo je izginila še zadnja trohica upanja, da bi Nabucco uspel najti zadostno količino plina za zapolnitev kapacitete 23 milijard kubičnih metrov prečrpanega modrega zlata na leto. Konzorcij šestih evropskih energetskih gigantov se je vse od začetka razmišljanja o Nabuccu v letu 2002 oziral po azerbajdžanski nafti in po tihem upal, da bo v kratkem prišlo tudi do normalizacije razmer z Iranom, s čimer bi se plinovodu odprla tudi iranska nahajališča zemeljskega plina. Zaradi nerešenega jedrskega vprašanja vse do danes iranski plin za Evropo ostaja nedosegljiv, Nabucco pa z ostalimi razpoložljivimi viri ni mogel doseči ekonomske upravičenosti za gradnjo 3893 kilometrov dolge trase plinovoda. Računica se ni izšla niti po tistem, ko se je konzorcij podjetij zadovoljil s krajšo, 1329 kilometrov dolgo traso, ki bi plin do avstrijskega plinskega vozlišča v Baumgartnu pripeljala iz Bolgarije.
Zaradi kolebanja EU je vse bolj nejevoljna Turčija, ki se je slednjič odločila, da svoj del trase za Nabucco vendarle zgradi, a ga preusmeri proti Sredozemlju. 10 milijard dolarjev vreden plinovod TANAP, ki ga bodo začeli graditi prihodnje leto, naj bi končali do leta 2019. Azerbajdžanski plin bo pripeljan vse do Grčije, kjer bodo modro zlato preusmerili prek prav tako novega načrtovanega Transjadranskega plinovoda (TAP) do obal Albanije in nato v Italijo. Z načrtovanimi šestnajstimi milijardami kubičnih metrov letno prečrpanega plina sta TANAP in TAP manj ambiciozna projekta za diverzifikacijo plinske oskrbe EU, kot je bil Nabucco. Zato ne bosta mogla povsem nadomestiti dobave plina iz Rusije, bosta pa zagotovo poskrbela za večjo cenovno konkurenco in pestrost ponudbe.
Ukrajini je ruska cena previsoka
Ruski predsednik Vladimir Putin se zato v teh dneh kljub okrepljenemu razmišljanju EU, kako se znebiti ruskih plinskih okov in s tem doseči tudi večjo fleksibilnost pri snovanju politik do Rusije, ne vznemirja preveč. Ko je pred ženevskim sestankom o Ukrajini našteval želje po zaščiti tamkajšnjega rusko govorečega prebivalstva skozi nove ustavne spremembe, se je dotaknil tudi plinske oskrbe Evrope. »V Evropi delež plinske oskrbe iz Rusije znaša 30–35 odstotkov. Ali lahko prenehajo kupovati ruski plin? Po mojem mnenju ne,« je dejal samozavestno. Kar 40 odstotkov plina iz Rusije teče čez Ukrajino. Ker ta ni več sposobna plačevati postavljenih ruskih cen brez diskontov, se sedaj v Evropi pripravljajo na morebitno prekinitev ukrajinske dobavne poti in pospešeno polnijo skladišča tako za evropsko oskrbo kot pomoč Ukrajini.
Predsednik evropske komisije Jose Manuel Barroso je Putinu sporočil, da grožnja o ustavitvi dobave plina Ukrajini ogroža tudi energetsko varnost osemindvajseterice. Če bi prišlo do prekinitve dobave plina Ukrajini, s tem pa tudi EU, bi bila na »na kocki tudi pogodbena zanesljivost Ruske federacije kot dobaviteljice plina«, je zapisal Barroso v pismu Putinu, kjer se je strinjal z ruskim predlogom, da se skupaj z Ukrajino sestanejo glede dobave plina EU.
Vse večji pomen Kaspijske regije
Tekma za prostimi kapacitetami plina in njihovimi transportnimi potmi do Evrope je medtem v polnem teku. Od začetka ukrajinske krize so se okrepili pogovori med Azerbajdžanom in Turkmenistanom o gradnji Transkaspijskega plinovoda (TAC) po morskem dnu Kaspijskega morja. Ker Turkmenistan premore 10–15 svetovnih zalog zemeljskega plina, je že vrsto let želeni partner za evropsko diverzifikacijo plinske oskrbe. A diplomatski spori med Bakujem in Aškabadom in nedokončana deliminacija meja v Kaspijskem morju onemogočajo gradnjo plinovoda, s katerim bi se lahko polnili tako TANAP kot TAP, ekonomsko opravičljiva pa bi v tem primeru postala tudi obuditev projekta Nabucco zahod.
Če kaspijskega vozla za zdaj še ni mogoče presekati, je vendarle jasno, da tamkajšnje nedemokratične države postajajo vse pomembnejše za EU. Ponudbe za sodelovanje v Bruslju dobivajo iz regije, ki očitno tudi zaradi lastnih energetskih potreb poskuša rešiti svoje dolgoletne politične probleme. Turški premier Recep Tayyip Erdogan se o novih energetskih poslih, za zdaj predvsem izvozu nafte, odkrito pogovarja s predsednikom kurdske regionalne vlade v Iraku Masudom Barzanijem. Podpora dve leti staremu mirovnemu procesu Turčije s Kurdi se tako odraža tudi v otoplitvi gospodarsko-političnih odnosov med Ankaro in Erbilom.
Po drugi strani pa se EU kot zanesljiv energetski partner zdaj ponuja tudi Iran. A energetskega zbližanja med Teheranom in Brusljem ne gre pričakovati vse dotlej, dokler ne bo dokončno sklenjen dogovor o jedrskem vprašanju islamske republike.
