Včeraj so Švicarji spet glasovali o več referendumskih vprašanjih. S kar 77 odstotki so zavrnili možnost, da bi uvedli minimalno plačo v višini osemnajst evrov na uro, kar bi bil svetovni rekord. S 63 odstotki so sprejeli pobudo, da se ljudem, ki so bili kaznovani zaradi pedofilskih dejanj, za vedno prepove delo z otroki. Okoli 52 odstotkov pa jih je zavrnilo nakup 22 vojaških letal švedskega Saaba, ki bi stala 2,6 milijarde evrov.
4000 frankov le ni tako slabo
Tako so Švicarji, potem ko so 9. februarja na veliko začudenje preostale Evrope odobrili referendumsko pobudo o omejitvi priseljevanja, včeraj znova imeli možnost, da v neposredni demokraciji odločajo o pomembnih vprašanjih prihodnosti. Predvsem je velika pozornost veljala predlogu sindikatov in levice, da se vzpostavi minimalna plača, ki bi znašala 4000 frankov oziroma 3240 evrov bruto. Pobudniki so trdili, da z mesečno plačo pod to vsoto v Švici, ki ima ene najvišjih cen najemnin za stanovanja, zavarovanj in hrane v Evropi, ni mogoče živeti dostojno.
Tako plačo ima v Švici 330.000 ali devet odstotkov zaposlenih. Zdi pa se, da ti vendarle niso tako slabo plačani in revni kot denimo dva ali tri milijone delavcev v Nemčiji, kjer bodo minimalno plačo uvedli leta 2015. Tako samo še šest članic EU nima minimalne plače, pri čemer je skandinavske države zaradi dobro razvite kulture pogajanj med sindikati in delodajalci ne potrebujejo.
Kanton Jura cenovno ni Ženeva
Švicarska desnica in delodajalci, ki so včeraj slavili, med drugim menijo, da ne bi bilo pametno, da bi država določevala minimalno plačo v vseh kantonih, ko pa so na primer cene v Ženevi, enem od desetih najdražjih mest na svetu, veliko višje kot na primer na podeželju v kantonu Jura, na severu francosko govoreče Švice. Prav tako bi bila nacionalna minimalna plača v nasprotju s prakso, da se vsako podjetje in vsak sektor na svoj način prilagajata gospodarskim razmeram. »Ta je Švici omogočila, da se je bolje kot druge države prilagajala spreminjanju gospodarskih razmer in da zato nima veliko stavk,« je za pariški dnevnik Le Monde dejal Yves Flückiger, profesor ekonomije na univerzi v Ženevi.
Delodajalci so prepričevali predvsem z argumentom, da bi s takšno minimalno plačo povečali brezposelnost, ki je sicer v Švici komaj 3,3-odstotna, torej ena najnižjih v Evropi. Nasprotniki minimalne plače so sploh pogosto omenjali primer Francije, kjer naj bi mladi zaradi minimalne plače težko prišli do zaposlitve. V resnici ni nujno, da višja minimalna plača pomeni večjo brezposelnost, saj pomeni tudi večjo povpraševanje na domačem trgu. Tudi zato je ameriški predsednik Barack Obama lani 17 milijonom najslabše plačanim Američanom bistveno povišal plače.
Rekord tudi po kupni moči
V vsakem primeru so plače v Švici izjemno visoke. Po izračunih Eurostata je kupna moč Bolgara s tamkajšnjo minimalno plačo 324 evrov, Francoza z njihovo minimalno plačo 1311 evrov, Luksemburžana 1539 evrov, Belgijca 1373 evrov, Turka, ki sicer (še) ni v EU, 662 evrov, Slovenca pa 922 evrov. Kupna moč Švicarja z minimalno plačo pa bi bila 1815 evrov, precej nad državami Beneluksa, kjer je najvišja v EU.
Visokih plač v Švici ni mogoče pojasnjevati le z visokimi cenami. Vsekakor so dejavniki tudi visoka produktivnost in gospodarske dejavnosti, kot so urarstvo, finance in kemična industrija, v katerih je potrebna visoka dodana vrednost dela. Vendar so se najvišje švicarske plače v zadnjem desetletju vseeno zmanjševale, ker je strokovnjake, ki jih je potrebovala, vse bolj iskala na mednarodnem trgu delovne sile. Najnižje plače pa so se v zadnjem času predvsem zaradi solidne gospodarske rasti višale. Sindikati so upali, da jim bo uspelo z nacionalno minimalno plačo 4000 frankov, potem ko so lani na referendumu omejili najvišje plače. V resnici pa njihov boj ni tako zelo neuspešen, saj sta jo na to raven že povečala Lidl in Aldi (po naše Hofer), prihodnje leto pa bo to storil še H & M.
