Včerajšnji, šestnajsti dan izraelskega bombardiranja in obstreljevanja Gaze, ki je bil tudi šesti dan operacij izraelske kopenske vojske, ni dajal veliko upanja, da bi se morija lahko končala. Vsega naj bi bil kriv Hamas, ki ne sprejme egiptovskih predlogov za premirje. Do napredka v pogajanjih pa je včeraj popoldne vendarle prišlo. Izrael je egiptovske predloge sprejel že prejšnji teden. Toda včeraj je visoka komisarka ZN za človekove pravice Navi Pillay, ki je Južnoafričanka indijsko-tamilskega rodu, izjavila, da je Izrael v zadnjih tednih z veliko verjetnostjo zagrešil vojne zločine. Da bi 700 mrtvih Palestincev v 1,8 milijonski Gazi lahko dojeli v pravi perspektivi, je treba reči, da je to podobno, kot če bi v eni od evropskih držav s 60 milijoni prebivalcev, torej v Franciji, Veliki Britaniji ali Italiji, umrlo več kot 20.000 ljudi.
Častnikova resnica
Za izraelsko vlado in vojsko je prav tako zelo neprijetno besedilo, ki ga je na spletni strani pariškega Le Monda objavil Jehuda Šaul, nekdanji oficir izraelske vojske in sedanji član organizacije Breaking Silence, v kateri se zbirajo nekdanji izraelski vojaki, ki želijo s svojimi pričevanji nasprotovati nasilju nad Palestinci. Šaul v svojem zapisu pripoveduje o izraelski vojaški operaciji na Zahodnem bregu v času druge intifade, torej pred nekako desetimi leti, ko ni bilo malo palestinskih terorističnih akcij. Izraelski vojaki na Zahodnem bregu naj bi jih preprečili. Tedanji šef generalštaba Moše Jalon, ki je danes obrambni minister, pa je, kot se spominja Šaul, njemu in drugim oficirjem tedaj zabičal, naj »vzamejo Palestincem vse dostojanstvo«. Tako so izraelske vojake poslali med Palestince, da bi jim vsem po vrsti nagnali strah v kosti. »Ta operacija je temeljila na prepričanju, da se bodo civilisti prenehali upirati, če bomo z njimi ravnali brutalno, če jih bomo zatirali in prestrašili,« piše Šaul. »Dejali so nam, da moramo vsakega Palestinca obravnavati kot sovražnika in kot legitimno tarčo napada. Že s prihodom naj bi jih prestrašili in jim dali vedeti, da so pod našim nadzorom.« Tako izraelski vojaki niso le patruljirali po ulicah, ampak so tudi brez pravega razloga vdirali v hiše, pogosto sredi noči.
Tudi glavni cilj sedanjih izraelskih letalskih bombardiranj ter topniških in tankovskih obstreljevanj ni toliko obramba Izraela pred raketami, ampak predvsem zasejati strah med civilnim prebivalstvom, mu pokazati, kdo je njegov pravi gospodar, ki se ga je treba bati. »Zaradi Hamasovega raketiranja ne morejo biti vsi prebivalci Gaze legitimna tarča uničevanja in pobijanja.« Šaul meni, da se kljub umiku izraelske vojske leta 2005 okupacija Gaze tedaj ni končala ter da je Izrael agresor ves čas in ne le v zadnjih šestnajstih dneh. Izrael namreč tudi od leta 2005 nadzoruje njen zračni prostor, njeno morje, pitno vodo, meje, trgovanje z zunanjim svetom in registre prebivalcev. Izrael mora dovoliti, da Palestinec, star 16 let, dobi osebno izkaznico. Vsake toliko časa pa Izraelci še z brutalnimi vojaškimi napadi pokažejo, da jih imajo pod nadzorom. Že tako pa so v miru razmere v Gazi zaradi izraelske blokade, ki povzroča brezposelnost, revščino in lakoto, humanitarna katastrofa, tako da sedanje izraelsko pobijanje in uničevanje brezup Palestincev samo še stopnjujeta v nedogled. Ta politika prikrite okupacije, v kateri Izraelci nadzorujejo in ustrahujejo prebivalce Gaze, pa po Šaulovem prepričanju ni edina možnost za judovsko državo. Gre za zavestno odločitev izraelskih voditeljev, ki je problematična že zato, ker zahteva stalno uporabo sile. Po Šaulu tudi z etičnega vidika ni mogoče več desetletij izvajati sile nad milijonom ljudi. Do spremembe bo prišlo šele, ko bo Izrael prenehal s to prikrito okupacijo Gaze.
