Šestletni Guo Bin se avgusta s popoldanske igre ni vrnil na večerjo. Zaskrbljeni starši v kitajski provinci Sanči so ga po petih urah našli z okrvavljenim obrazom. Povedal je, da ga je na cesti zagrabila ženska s čudnim naglasom, ga odnesla stran in mu izdolbla oči. Sum je padel na udeležence trgovine s človeškimi organi, dejavnosti, ki je po oceni organizacije Global Financial Integrity vredna od 600 milijonov do 1,2 milijarde dolarjev na leto, s čimer je na desetem mestu med vsemi nezakonitimi početji, pred nezakonito trgovino z lahkim orožjem. Na prvem mestu je trgovina z drogami.
Paket presaditve ledvice in oskrbe za 25.000 dolarjev
Trgovina s človeškimi organi deluje predvsem zaradi bajnih zaslužkov in preslabe obveščenosti ljudi, tako da vsak deseti presajeni organ na svetu izvira iz nezakonite trgovine. Trgovina je globoko podzemno početje, zato je njen natančen obseg težko ugotoviti, pravi Luc Noel iz Svetovne zdravstvene organizacije WHO. »In zato nas mnogo bolj kot sam obseg te trgovine zanima, kako jo ustaviti. Več držav je v zadnjem času sprejelo zakone, s katerimi so jo prepovedale, denimo Kitajska, Egipt, Filipini in Pakistan,« je za Dnevnik dejal Noel.
Indija je to storila leta 1994, dotlej pa je veljala za svetovni center za presaditev ledvic in ciljna država tako imenovanega presaditvenega turizma. Na Filipinih so do prepovedi prodaje leta 2008 ponujali paket presaditve ledvice in popolne oskrbe za 25.000 dolarjev.
Scott Carney v knjigi Rdeči trg navaja, da je bilo po azijskem cunamiju leta 2004 zaradi stiske toliko ljudi pripravljenih prodati ledvico, da se je taborišča, kamor so se zatekli, prijel vzdevek ledvični vakuum. Zlasti v Afriki določene organe uporabljajo pri ritualih – pred nekaj tedni so domačini na Madagaskarju zažgali dva Evropejca, ker naj bi imela v hladilniku človeške organe ubitega dečka za prodajo v te namene.
Zakonito le v Iranu
Iran je edina država, kjer je dovoljeno prodati ledvico, a le domačin domačinu. Cene se gibljejo okoli 1200 dolarjev, čakalnih dob pa ni. Zaradi tega zagovorniki legalizacije Iran navajajo kot primer, ki ga kaže posnemati. Raymond Raad iz ameriškega libertarnega inštituta Cato je ob polemiki, ki so jo imeli pred časom v ZDA, zapisal, da bi s tem prihranili zdravstvu ogromno stroškov dializ ali dolgotrajnega zdravljenja, obenem pa bi bila legalna prodaja bolj varna za darovalce in prejemnike. Vendar prodajo organov prepoveduje več mednarodnih listin, večina strokovnjakov se z njo ne strinja. »Lahko potegnemo vzporednico s prostitucijo, kjer so nekatere podobne dileme glede legalizacije. Lahko da bi nekaterim pomagala, a mnogim na drugi strani ne bi. Sicer pa, tudi delo je legalna dejavnost, pa smo še vedno priča nezakonitemu delu in izkoriščanju,« pravi Chloe Setter iz organizacije ECPAT UK za boj proti spolnemu izkoriščanju otrok in trgovini z ljudmi.
Rešitev je v donaciji
Raziskave tudi kažejo, da večina ljudi, ki se odločijo prodati organ (predvsem zaradi finančne stiske), pozneje to obžaluje, saj se jim zdravstveno stanje pogosto poslabša, rehabilitacija je naporna. Nekateri pa so neposredna žrtev ugrabitev in odvzema organa, pogosto brez ustrezne oskrbe. Zaradi tega Noel pravi, da je ključ uspešnega boja proti trgovini z organi zmanjšanje potrebe po teh. »Diabetes, ki lahko povzroči odpoved ledvic, je mogoče preprečevati z zdravim življenjem ali ustreznim zdravljenjem. Potreba po organih še vedno bo, vendar bi jih morali zagotoviti z donacijo. Nočemo, da se organe prodaja, ker bi to še povečalo razkorak med revnimi in bogatimi. Ustrezno število donatorjev bi našli, če bi bilo dovolj solidarnosti in vzajemnosti: če sem pripravljen organ sprejeti, sem ga pripravljen ob smrti tudi dati,« pravi Noel in navaja primer Norveške, ki z donacijo pokrije vse potrebe, medtem ko so te v ZDA štirikrat večje od razpoložljivosti. Tam čaka na ledvico 83.000 ljudi. Leta 2008 je novo dobilo 16.500 ljudi, 5000 jih je umrlo med čakanjem.
V Veliki Britaniji so lani odkrili prvi primer trgovine s človeškimi organi, ki je sprožil zgražanje: kako se to lahko dogaja pri nas? Odmevni primer je s Kosova in se je razpletel letos, ko so obsodili pet ljudi s klinike Medicus zaradi presajanja približno tridesetih ledvic, ki so jih kupovali od revnih Turkov, Moldavcev, Rusov in Kazahstancev. Ponujali so jih predvsem v Izraelu po približno 70.000 evrov, medtem ko so darovalcem ponudili po 15.000 evrov, a vsi denarja niso videli. »Trgovci pogosto premamijo ljudi k prodaji organa z obljubami, v resnici pa jim ne povedo dovolj, da bi sprejeli pravo odločitev. Zato je treba ljudi ozaveščati,« pravi Setterjeva. »Drugi del boja proti nezakoniti trgovini z organi mora biti uspešno kaznovanje storilcev. S tem pošljemo sporočilo, da ta kriminalna dejavnost ni brez tveganj.«
