Pred meddržavnim sodiščem v Haagu se je v ponedeljek končala ustna obravnava v vzajemnih tožbah Hrvaške in Srbije za genocid v vojnah v prvi polovici 90. let prejšnjega stoletja. Potem ko so propadli diplomatski poskusi, da bi Beograd in Zagreb tožbi umaknila, se je proces nadaljeval, sodniki pa bodo zdaj preučili argumente obeh strani in podali razsodbo, glede na prejšnje primere nekje v treh do desetih mesecih. Sodba bo dokončna in za obe strani zavezujoča.
Tožbi sta bili vloženi leta 1999 in leta 2010
Hrvaška je tožbo proti takratni Zvezni republiki Jugoslaviji (ZRJ) vložila leta 1999, ko je bil na oblasti še Slobodan Milošević. V njej je zapisala, da je ZRJ odgovorna za etnično čiščenje in s tem za genocid nad hrvaškim prebivalstvom med letoma 1991 in 1995 v Kninski krajini, vzhodni in zahodni Slavoniji ter Dalmaciji, ker je »neposredno nadzirala delovanje svojih oboroženih sil, obveščevalnih agentov in paravojaških skupin«. Ubitih je bilo 20.000 ljudi, 50.000 ranjenih, 800.000 razseljenih, je v tožbi zapisala Hrvaška.
Ko je Zvezna republika Jugoslavija leta 2006 prenehala obstajati, ker se je Črna gora osamosvojila, je kot tožena stranka ostala le Srbija. Ta je leta 2010 pred istim sodiščem vložila svojo tožbo za genocid proti Hrvaški, v kateri je med drugim navedla, da je bilo med hrvaško operacijo Nevihta leta 1995 iz Hrvaške pregnanih 200.000 Srbov, ubitih pa najmanj 1700.
Neuspeli poskusi za vzajemni umik
Vmes je bilo nekaj diplomatskih poskusov, da bi državi tožbi umaknili. Hrvaška je predvsem vztrajala, naj Srbija pomaga pri iskanju skoraj devetstotih pogrešanih oseb iz vojne, Beograd pa je trdil, da je storil vse, kar je bilo v njegovi moči. O umiku tožb so se pogovarjali še pred nekaj meseci, a na koncu ni bilo dogovora. V zadnjem času so politiki obeh držav celo vse bolj spravljivo izjavljali, da sojenje v bistvu ni tako slaba rešitev, saj bo sodišče tako pomagalo celiti veliko rano preteklosti, namesto da bi bila ta v rokah dnevne politike.
Ustna obravnava je pred sodiščem trajala en mesec, tam pa so bili toni pričakovano daleč od spravljivih. Hrvaški zagovorniki so med drugim dejali, da ne zanikajo, da so se zločini dogajali tudi nad srbskim prebivalstvom, vendar ti nasprotno od primera Srbije niso bili del uradnega političnega načrta. »Nismo vsi isti,« je dejala vodja hrvaške ekipe pravnih strokovnjakov Vesna Crnić-Grotić. Srbija je trdila, da je bil upor Srbov na Hrvaškem posledica politike Franja Tuđmana, ki naj bi želel razširiti življenjski prostor Hrvatov. Posebej je odmevala srbska obtožba, da je bilo srečanje hrvaškega vojaško-političnega vrha na Brionih julija 1995 tik pred operacijo Nevihta primerljivo z nacistično konferenco Wannsee v Berlinu januarja 1942. Na njej so govorili o načrtu sistematske iztrebitve Židov oziroma o »končni rešitvi židovskega vprašanja«. Hrvaška te primerjave pred sodiščem sploh ni hotela vsebinsko komentirati in jo je označila za nedostojnost. Srbija je tudi trdila, da niti ni prava stranka v sporu, ker ob začetku vojne na Hrvaškem še niti ni obstajala kot samostojna država. Sodišče bo razsojalo tudi o tem.
Sodišče doslej enkrat razsodilo, da se je zgodil genocid
Meddržavno sodišče v Haagu je sicer le enkrat v svoji zgodovini razsodilo, da se je zgodil genocid. To je bilo v primeru Srebrenice. Ugotovilo je, da so bile zanj odgovorne srbske sile, vendar ni razsodilo, da je zanj odgovorna Srbija. Sodeč po dostopni dokumentaciji pa primerov tožb za genocid v skoraj 70-letni zgodovini sodišča ni bilo veliko.
Meddržavno sodišče je sicer najvišji sodni organ Združenih narodov in razsoja le v primerih, ko ena država toži drugo. Leta 2002 ustanovljeno Mednarodno kazensko sodišče po drugi strani za genocid in druge najhujše zločine preganja posameznike.
