Mao Zedong je v boju proti Čan Kajškovim silam svojim revolucionarjem ukazal, da naj obkolijo mesta. Kitajska mesta so obvladovale sile Guomindanga, revolucionarjem so poveljevali izobraženci, toda telo Maove vojske so bili kmetje. Bili so tkivo družbe, ki ga je Mao po letu 1949 skušal spremeniti z nasilnimi poskusi industrializacije. Njegov neuspešen poskus preskoka v komunizem s pomočjo industrializacije (1958 do 1961) je na podeželju pustil milijone mrtvih, od pomanjkanja hrane sestradanih kmetov.
Še vedno »preveč« kmetov
Kasneje se je Mao lotil druge skrajnosti: podeželske vasi je oklical za ljudske komune, prebivalstvo organiziral v proizvodne brigade, ki so morale poleg obdelovanje zemlje izdelovati tudi lastne traktorje. To absurdno načelo samozadostnosti, ki naj bi Kitajski omogočilo neodvisnost od globalnega gospodarstva, je bilo poraženo skupaj s padcem kulturne revolucije. Od leta 1978 se je Kitajska, takrat še popolnoma poljedelska dežela, odprla tujemu kapitalu in začela vrsto gospodarskih reform s procesom industrializacije in urbanizacije. Kitajska, kot jo vidimo danes, je nastala v zadnjih 35 letih.
Fantastična in bliskovita preobrazba pa se je v veliki meri zgodila na račun zmagovalcev revolucije iz leta 1949. Sprva so zaradi vrnjenih ohišnic kmetje postali prvi kitajski bogataši, kasneje pa so morali heroji revolucije dati prostor buldožerjem urbanizacije in industrializacije. Danes skoraj polovica kitajskega prebivalstva živi v urbanih središčih. To pa seveda ni dovolj. Če hoče Kitajska dokončno prevzeti vodilno vlogo v svetovnem gospodarstvu, utrditi svoje imperialne ambicije, mora pritisniti plin do konca, menijo v Pekingu. Zato najvišje kitajsko vodstvo že nekaj let razmišlja, kako pospešiti in končati proces urbanizacije. V Pekingu, kjer nočejo slišati o modelu vzdržnega razvoja, vedo, da se končuje cikel tujih naložb. Če hoče postati dejanska svetovna gospodarska velesila, mora Kitajska okrepiti svoje nacionalno gospodarstvo.
Načrt težak 600 milijard dolarjev
Peking se tega zaveda. Kot je včeraj poročal New York Times, Kitajska zdaj pripravlja pošasten plan, s katerim naj bi v prihodnjih dvanajstih letih v urbana središča preselila nadaljnjih 250 milijonov kitajskih kmetov. Načrt naj bi Peking stal približno 600 milijard dolarjev na leto, temelji pa na predpostavki, da je urbana populacija motor gospodarstva, medtem naj bi osvobojena zemljišča dali v roke sistemu, ki ga v ZDA imenujejo industrijsko poljedelstvo. Peking še nima natančno izdelanega načrta. Toda če bi prišlo do realizacije projekta, gre za največjo operacijo socialnega inženiringa, ki jo pozna človeštvo.
Po nekaterih predvidevanjih naj bi v nebotičnike preseljenim kmetom izplačali odpravnino, jim zagotovili celo del dohodka od njihovega nekdanjega zemljišča. Pred dvema mesecema je CBS v poročal, da na Kitajskem vsako leto zgradijo 24 popolnoma novih mest, ki zdaj čakajo na nove prebivalce, zaradi česar je tudi CBS napovedal, da bo na Kitajskem počil nepremičninski balon. Novi načrt Pekinga, če dejansko obstaja, bi ta problem lahko rešil. Dokončno pa bi lahko odpravil stoletja staro pravilo, po katerem kitajski prišleki iz podeželja v urbanih središčih sicer lahko živijo in delajo, le redki pa uživajo enake socialne pravice kot staroselci. Prav ukinitev te fevdalne zakonodaje bi bil najvišji strošek napovedanega kitajskega marshallovega načrta, s katerim bi kitajskim kmetom poleg stanovanj in zaposlitev dali tudi socialno varstvo. Naložba, vredna vsaj 6000 milijard dolarjev, ki ne zagotavlja uspeha.
