Mnogi, ki vlečejo vzporednice med italijansko in slovensko politiko, se strinjajo, da je Slovenija z Zoranom Jankovićem dobila svojega Silvia Berlusconija, ki mu v Italiji pravijo tudi Vitez. Poleg tega, da sta oba v politiko prišla na račun podobe uspešnega podjetnika, ju veže kult osebnosti, po novem pa najbrž tudi uspešno bojevanje z nasprotniki znotraj lastnih vrst. Vprašanje, ki se zdaj postavlja, je, kakšna politična usoda z Jankovićevo vrnitvijo na čelo Pozitivne Slovenije čaka Alenko Bratušek in tiste poslance, ki so izstopili iz Pozitivne Slovenije in zdaj ustanavljajo lastno stranko. Če sodimo po tem, kako so se izkazali Berlusconijevi nasprotniki, jih najbrž ne čaka nič kaj rožnata politična pot. Prvi je brezupnost obračunavanja z Vitezom izkusil Gianfranco Fini, dolgoletni Berlusconijev zaveznik. Fini se je z Berlusconijem spopadel leta 2010, ko je stranko načenjal škandal vseh škandalov, Rubygate. Fini je zahteval več moralne in etične drže v stranki, Berlusconiju je očital nedemokratično vodenje in pretirano popuščanje sicer zvesti, a naporni zaveznici Severni ligi.
Polom tesnega zaveznika
Nekdanja tesna zaveznika sta se sprla tako močno, da je Berlusconijeva vlada zaradi izstopa Finija in več kot 40 poslancev in senatorjev iz Ljudstva svobode skorajda padla. Vendar je Berlusconi tudi takratno glasovanje o nezaupnici mojstrsko preživel, medtem ko je Finija in njegovo stranko Prihodnost in svoboda čakalo precej klavrno politično življenje. Na parlamentarnih volitvah v začetku leta 2013 mu je namreč uspelo zbrati vsega 0,46 odstotka glasov volilcev, s čimer se je moral posloviti iz parlamenta in tako rekoč iz italijanske politike. Danes je o politiku, ki je na vodilnih položajih italijanske državne politike tako ali drugače preživel zadnji dve desetletji, mogoče slišati le malo. Le tu in tam se omenja kakšen njegov zapis v okviru združenja Liberadestra, s pomočjo katerega naj bi se Fini poskušal vrniti v politiko.
Za Finijem se je z Berlusconijem spopadel Angelino Alfano, nekdanji drugi mož Ljudstva svobode, ki se mu je nekaj časa celo nasmihal premierski položaj. Alfano je namreč po številnih škandalih, ki so pretresali stranko, in po hudih volilnih porazih – stranka je izgubila celo župansko mesto v Milanu, Berlusconijevi volilni utrdbi – leta 2011 v stranki prevzel položaj glavnega sekretarja. Alfano naj bi stranko popeljal na nove volitve in ob zmagi prevzel položaj predsednika vlade. A kot že tolikokrat doslej, je Berlusconi nazadnje vajeti stranke prevzel v svoje roke, Alfano pa je moral stopiti nazaj v senco svojega »očeta«.
Vse bodo povedale evropske volitve
Alfano tega Berlusconiju najbrž nikoli ni zares odpustil. Ko je slednji lani sprožil predčasni padec vlade Enrica Lette in razhod velike levo-desne koalicije (Berlusconi je neuspešno poskušal izsiliti pomilostitev), je Alfano stopil na Lettovo stran in ustanovil lastno stranko Nova desna sredina. Čeprav si je Alfano zagotovil sodelovanje v novi vladi Mattea Renzia, se njegova stranka na volitvah sploh še ni preizkusila. V parlament so njegovi poslanci prišli še pod Berlusconijevim okriljem. Tako ga prvi resni preizkus čaka na volitvah v evropski parlament, na katerih se bo njegova stranka za glasove volilcev potegovala skupaj s Krščanskimi demokrati. Slab rezultat bi bil za Alfana izjemno neprijeten, saj je bilo v v zadnjih dneh mogoče zaslediti, da je vzdušje v stranki precej napeto. Politično pot bi tako utegnil končati še en »odpadnik«, medtem ko ima Berlusconijeva stranka Naprej, Italija kljub pravnomočno obsojenemu vodji še vedno trdno podporo približno petine volilnega telesa.
