Med kratkim sprehodom po sceni priljubljene irske nadaljevanke in nato skozi z narcisami posejan park irske nacionalne radiotelevizije RTE do menze, ki je bolje založena kot marsikatera slovenska restavracija, David Murphy razlaga, da je bilo pred krizo v osrednji irski medijski hiši precej bolj živahno, saj je zaposlovala 2300 ljudi. Varčevalni ukrepi so medtem odnesli 700 zaposlitev, skupno pa naj bi na Irskem v času krize brez dela ostalo 330.000 ljudi.
Kljub temu se Irci na ostre ukrepe niso odzvali z množičnimi demonstracijami, kot je bilo to značilno za Portugalce in predvsem Grke. V pogovoru jih večina pravi, da so se zavedali, da enostavno ni drugega izhoda iz krize. Zato do politikov ne gojijo večjih zamer. Bankirji – reševanje treh bank je Irsko stalo 64 milijard evrov – pa so povsem druga zgodba.
Nobenega bežanja od varčevanja
Irska je morala zaradi poka nepremičninskega balona, ki je za polovico znižal cene nepremičnin, in propada bančnega sektorja stopiti na pot ostre javnofinančne konsolidacije. Ta je bila po oceni Johna McCarthyja, prvega ekonomista irskega finančnega ministrstva, med najbolj ambicioznimi v Evropi. V petih letih je Irska naredila proračunske reze v višini 19 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP) ali več kot 30 milijard evrov. Med najpomembnejšimi je bilo 17-odstotno znižanje plač javnih uslužbencev, ki je sklestilo maso plač za skoraj tri milijarde evrov na leto. Ob tem je Dublin znižal vlaganja v infrastrukturo, zvišal dohodnino ter trošarine na tobak in alkohol. V višino socialne pomoči ali pokojnin irska vlada ni posegla. »Tudi zato, ker so se bali grškega scenarija,« je dejal Murphy.
Zaradi zahtev trojke po razširitvi davčne baze napoveduje Dublin letos nov vodni davek, ki naj bi gospodinjstva stal 340 evrov na leto. Še pred tem je bil uveden nepremičninski davek. Pri tem, zanimivo, ni bilo težav s cenitvami nepremičnin, saj so njihove vrednosti ocenili kar državljani sami – vsak za svojo nepremičnino.
Večjih sporov med Irsko in trojko sicer ni bilo. Irska je zaradi izkušenj z javnofinančno krizo v 80. letih prejšnjega stoletja namreč hitro potegnila ročno zavoro pri trošenju. S tem je skušala obvarovati gospodarski voz pred zdrsom v brezizhodni položaj.
Šele ko je dala vlada jamstva za vse obveznosti bank, pa je postalo jasno, da pomeni edino rešitev mednarodna pomoč. »Do trenutka, ko je trojka prišla v Dublin, smo že imeli varčevalni program. Z njim se je v večjem delu strinjala,« je pojasnil McCarthy. Irska je tako ob koncu lanskega leta uspešno izstopila iz 85 milijard evrov vrednega programa pomoči. Zaradi svoje vestnosti pri izvajanju ukrepov pa je postala nekakšen »poster child« za vse dvomljivce o bruseljskem varčevalnem receptu.
Prebujanje keltskega tigra
»Stvari gredo resnično na bolje,« je dejal Murphy, sicer urednik gospodarske redakcije RTE in avtor knjige Banksters, ki govori o propadu irskega bančnega sistema. Čeprav se število zaposlenih vsaj do leta 2020 ne bo vrnilo na raven izpred krize, je brezposelnost v slabih dveh letih padla že za tri odstotne točke, na 11,8 odstotka. Gospodarstvo se je med tem v letih 2011 (2,2 odstotka) in 2012 (0,2 odstotka) vrnilo k rasti, lani pa se je skromno skrčilo, in sicer za 0,2 odstotka, a predvsem zaradi poteka patentov na donosnih zdravilih nekaterih največjih farmacevtskih družb, ki poslujejo na Irskem.
Že letos bo Irska po napovedi Bruslja ustvarila 1,9-odstotno rast BDP, leta 2015 pa 2,9-odstotno. Ob tem naj bi prvič od začetka krize spet ustvarila primarni proračunski presežek, k čemur bodo prispevali dodatni 2,5 milijarde evrov vredni javnofinančni ukrepi v letošnjem proračunu. Kombinacija vseh dejavnikov naj bi končno prinesla znižanje javnega dolga, ki dosega skoraj 125 odstotkov BDP ali dobrih 200 milijard evrov. Položaj ni tako kritičen, pravi McCarthy, saj ima Irska na računih centralne banke več kot 20 milijard evrov denarnih rezerv, s katerimi bo odplačevala glavnice in zaradi česar ji do konca naslednjega leta ni treba na trge. Kar ne pomeni, da si Irska ne more na trgih sposojati denarja – letos se je že zelo ugodno zadolžila, dostop do sredstev na finančnih trgih pa naj bi imele tudi irske banke, katerih nenadzorovano posojanje je Irsko prisililo v prošnjo za pomoč.
Bankirji sovražnik številka ena
Irske banke so podobno kot slovenske podlegle evforiji v konjunkturi in nenadzorovano posojale, predvsem gradbincem in nepremičninarjem, ki so se pozneje spektakularno sesedli. Gnev Ircev je tedaj na svoji naslovnici povzel rumeni časopis The Irish daily star, ki je objavil sliki prvega moža irske banke AIB Seána Fitzpatricka in vodje irske zveze gradbenikov Michaela Fingletona s pripisom: »Treba bi ju bilo ustreliti.«
Po Murphyjevi oceni so bankirji naredili tri velike napake. Prvič, lagali so, koliko depozitov imajo. Medbančne depozite, ki imajo običajno ročnost le 24 ur, so šteli za običajne depozite varčevalcev, s čimer so v bilancah prikazali povečanje depozitov na letni ravni, čeprav je bila rast v resnici negativna. Dramatičnega povečanja razmerja med depoziti in krediti tako na videz ni bilo.
Drugič, člani uprave so si sposojali denar od bank, a tega niso nikjer zabeležili. Eden izmed njih je bil prav Fitzpatrick, ki si je na tak način sposodil kar 87 milijonov evrov. In tretjič, po izredno ugodnih pogojih in brez ustreznih zavarovanj so posojali denar ljudem, ki so nato kupovali njihove delnice.
Ravno zaradi zadnjega primera poteka na irskem odmevno sojenje proti Fitzpatricku in še dvema nekdanjima vodilnima v AIB Patu Whelanu in Williamu McAteerju, ki so irskemu milijarderju Seanu Quinnu odobrili skupno kar za dve milijardi evrov posojil za nakupe delnic AIB. Quinn in skupina desetih premožnih vlagateljev so namreč pred krizo na veliko kupovali instrument, imenovan »pogodba za razliko« ali CDF (Contracts for Difference), ki bi prinesel velike dobičke ob rasti delnic AIB, a prav tako visoke izgube ob njihovem padcu. Ko so delnice AIB začele strmoglavljati, so bankirji ugotovili, da ima Quinn v lasti že skoraj tretjino banke, zato so mu odobravali kredite za nadaljnje odkupe delnic, da bi zajezili padec vrednosti delnic. Rezultat je bila trimilijardna izguba za Quinna.
Murphy pravi, da se na Irskem pripravljata vsaj še dve sojenji nekdanjim vodilnim bankirjem. Medtem pa banke še naprej ne posojajo gospodarstvu. McCarthy sicer pravi, da je to morda tudi percepcija ljudi, saj so časi, ko si prišel v banko po 200.000 evrov in si jo zapustil s 300.000 evri, že davno mimo.
