Z imenovanjem poljskega premiera Donalda Tuska na mesto predsednika evropskega sveta in italijanske zunanje ministrice Federice Mogherini na mesto visoke zunanjepolitične predstavnice Unije minuli konec tedna prehaja imenovanje novih komisarjev v sklepno fazo. Še ta teden bo Juncker objavil seznam izbranih komisarjev, sredi prihodnjega tedna pa bodo znani tudi resorji, ki jih je dodelil posameznim državam. Zaradi zapletene kadrovske kombinatorike bo pri izbirah nekaterih držav morebiti v zadnjem trenutku še prišlo do sprememb. Juncker se namreč na vse pretege trudi, da bi v svoji 27-članski komisiji zaradi relativno enakopravne zastopanosti spolov imel vsaj devet žensk, torej enako število, kot jih je zastopano v odhajajoči komisiji Joseja Manuela Barossa.
Zadnji pritiski za kandidatke
Večinoma so mu države članice predložile le eno ime, le redke so prihodnjemu predsedniku komisije prepustile izbiro z več imeni. Poleg Slovenije, ki mu v izbiro ponuja odhajajočo premierko Alenko Bratušek, zunanjega ministra Karla Erjavca in evroposlanko Tanjo Fajon, sta v takšni poziciji zgolj še Nizozemska in Ciper. Na ciprskem seznamu naj bi bil evropski poslanec Christos Stylianides in predsednik evropske stranke na Cipru Demetris Syllouris. Na nizozemskem spisku naj bi bili aktualni šef evroskupine Jeroen Disseljbloem, zunanji minister Frans Timmermans in ministrica za mednarodno trgovino in razvojno sodelovanje Liliane Ploumen. Ker je po imenovanju Mogherinijeve iz igre za zunanjepolitičnega predstavnika izpadel minister Timmermans, bo Juncker zdaj moral izbirati med Disseljbloemom, za katerega si uradni Haag želi pomembno pozicijo v novi komisiji, in ministrico Ploumenovo. Če ne bo hotel pri potrjevanju svoje ekipe zaradi neenakomerne zastopanosti spolov v komisiji naleteti na težave, bo verjetno izbral Ploumenovo. Iz istih razlogov bo v primeru slovenske kandidatne liste skoraj zagotovo izbiral med Bratuškovo in Fajonovo.
Zaradi težav z majhnim številom kandidatk za komisarke močno pritiska tudi na Belgijo, edino državo, ki zaradi potekajočih koalicijskih pogajanj o novi vladi še ni imenovala svojega kandidata, naj mu namenijo žensko. Zaradi zavlačevanja z nominacijo iz Junckerjevega kabineta padajo že težke besede, namreč da Belgija že paralizira Evropo. Po neuradnih informacijah naj bi si Juncker v svojih vrstah želel videti belgijsko desnosredinsko evroposlanko Marianne Thyssen.
Cilju devetih ženskih komisark je bil Juncker vsaj za eno žensko bliže še v noči na nedeljo. Danska premierka Helle Thorning-Schmidt, sicer do zadnjega pretendentka za pozicijo predsednice evropskega sveta, je namreč po imenovanju protikandidata Tuska oznanila, da Danska za svojo komisarsko kandidatko nominira ministrico za gospodarske in notranje zadeve Margarethe Vestager. Prav tako se špekulira, da bi Juncker po imenovanju Tuska lahko pritisnil še na Poljsko, da namesto zunanjega ministra Radoslava Sikorskega zdaj v komisijo raje predlaga žensko. Po najboljšem možnem scenariju bi tako Junckerju ob potrjenih ženskih nominacijah iz Bolgarije, Švedske, Češke, Danske in Italije lahko zbral osem, morda devet žensk.
2:1 za konservativce
Ena izmed žensk v komisiji bo italijanska zunanja ministrica Federica Mogherini. Po štirih mesecih se bo na mednarodnem parketu neizkušena političarka iz Farnesine preselila na čelo evropske zunanjepolitične službe, kjer bo nasledila Catherine Ashton. Hkrati ji pripada mesto podpredsednice evropske komisije. V vodilnem triu evropskih voditeljev bo ob Tusku in Junckerju edina zastopala rdeče socialdemokratske barve. Tako kot bo predvidoma nova evropska komisija večinoma sestavljena iz desnosredinskih politikov, so si v Evropski ljudski stranki uspeli zagotoviti tudi dve vplivni poziciji v vodilnem evropskem triu. Pri oblikovanju zunanje politike bo Mogherinijeva morala tesno sodelovati z državami članicami, Junckerjem in novoizvoljenim predsednikom evropskega sveta Donaldom Tuskom. Ta bo za dve leti in pol (z možnostjo enkratnega podaljšanja mandata za prav tolikšno obdobje) na čelu evropskega sveta zamenjal nekdanjega belgijskega premiera Hermana van Rompuya.
Poljski premier je prvi vzhodnoevropski voditelj, ki je po širitvi pred desetimi leti zasedel tako visoko mesto v bruseljskem birokratskem aparatu. Čeprav govori le nemško, nekaj stavkov angleščine, francoščine pa sploh ne, njegovo nepoznavanje tujih jezikov slednjič ni bilo ovira potrditve. Še pred poldrugim mesecem je bil prav dvojec Mogherini-Tusk nesprejemljiv za evropske voditelje. Zdaj naj bi Tuskovo imenovanje v prvi vrsti predstavljalo močan signal Rusiji, da bo Unija vztrajala pri svoji politiki vzhodnega partnerstva in širitvi na meje Rusije. Hkrati naj bi poljski premier zagotovil tudi ravnotežje z domnevno Rusiji naklonjeno Mogherinijevo, kar se odraža predvsem skozi njeno podporo uresničitvi plinovoda Južni tok.