Letošnji počitniški dnevi za Francoze niso tako brezskrbni kot običajno. Očitno je, da se bodo dolgoletna gospodarska stagnacija, nenehno naraščanje brezposelnosti in javnofinančne težave nadaljevali jeseni, najbrž pa tudi prihodnje leto. Še lani v takem času, ko sicer tudi ni preveč dobro kazalo, je predsednik François Hollande zbudil upanje z obljubo, da se bo število brezposelnih čez nekaj mesecev začelo zmanjševati.
Sapin Francozom nalil čistega vina
Toda leto kasneje ima Francija 130.000 brezposelnih več in v drugem letošnjem četrtletju je bila tako kot v prvem gospodarska rast nična, vlada pa si ne upa več olepševati slabega gospodarskega in javnofinančnega stanja. Tako je v petek v kolumni v dnevniku Le Monde finančni minister Michel Sapin priznal dolgoročne težave Francije. Med drugim je zapisal: »Raje se soočimo s tem, kar je, kot pa da upamo na tisto, česar ne bo.« S tem je konec Hollandovega lažnega optimizma in zanikanja realnosti.
Težava za Hollanda ni samo to, da je njegova gospodarska politika neuspešna, ampak tudi, da se je njegov optimizem izpel. Več kot 80 odstotkov Francozov tudi ne verjame, da bi njegova vlada lahko izboljšala gospodarski položaj. Brez zaupanja gospodarskih dejavnikov in državljanov v vlado pa bo toliko težje rešiti državo iz gospodarske stagnacije in krize.
Nova težava Francije je, da je Nemčiji, njeni najpomembnejši zunanjetrgovinski partnerici, zdaj padel BDP, torej bo Francija odslej tudi v Nemčijo prodala manj kot prej. Finančni minister Sapin si je sicer v Le Mondu tudi prizadeval prepričati EU (to se pravi Nemčijo), naj več vlaga v evropsko (to se pravi francosko) gospodarstvo. Že v začetku avgusta je nemška vlada zavrnila podoben Hollandov klic na pomoč. Zdaj tudi Bruselj pritiska na Nemčijo, naj poveča plače, kar bi lahko malce povečalo prodajo francoskih izdelkov.
Za Hollanda prihajajo težki časi predvsem zato, ker je absolutna večina v skupščini zaradi upornikov med socialističnimi poslanci pod vprašajem. Levi socialisti bodo predvsem težko podpirali vladno zmanjševanje prispevkov in davkov podjetij v višini 40 milijard evrov na leto. Prvi velik preizkus za vladno večino bo določeno znižanje izdatkov za socialno državo v proračunu leta 2015, brez česar ne bo mogoče razbremeniti podjetij. Hollande še vedno upa, da si uporniki ne bodo upali glasovati proti proračunu, saj bi jim lahko zagrozil, da bo razpustil skupščino in razpisal nove volitve, na katerih mnogi med njimi ne bi bili znova izvoljeni. Šibka točka upornikov je tudi, da nimajo sposobnega voditelja.
Siloviti napadi z leve in desne
V teh dneh mediji in opozicija še posebno silovito kritizirajo Hollanda in njegovega premierja Manuela Vallsa, ker kljub sedanjim slabim gospodarskim kazalcem vztrajata pri dosedanji gospodarski politiki razbremenjevanja podjetij. Tako je mogoče prebrati, da je gospodarska rast še vedno na ničli, ker so tudi voditelji države ničle.
»Čim slabše je, tem manj je treba spreminjati! To je res čudna filozofija vlade,« Vallsovo sobotno izjavo, da v nobenem primeru ne bo spreminjal gospodarske politike, komentira desničarski dnevnik Figaro. Dve leti Hollandovega vladanja Figaro ocenjuje kot čas neuspehov, obotavljanj in prelaganja odločitev.
Z vsem tem bi se strinjali tudi levo usmerjeni nasprotniki Hollanda in njegove vlade, nikakor pa ne z bolj konkretnim stališčem Figara in ostale desnice, da bi bilo treba precej znižati davke in izdatke. Levica namreč vidi rešitev v povečanju kupne moči predvsem z dvigom minimalne plače, gospodarsko rast pa naj bi spodbujali tudi večji proračunski izdatki.
Levičarski dnevnik Libération v »sedmih letih zategovanja pasu« vidi glavni vzrok za to, da je Evropa »edina regija na svetu, kjer imamo hkrati velike javnofinančne težave, stagnirajoče gospodarstvo in množično brezposelnost«. Uvodničar dnevnika Libération nadaljuje: »Številni ekonomisti, tudi nobelovca Stiglitz in Krugman, so napovedali, Mednarodni denarni sklad pa potrdil: ob restriktivni monetarni politiki je samomorilsko še zategovati pas. Toda zaradi dogmatizma in pogoltnosti je evropska oligarhija menila, da so interesi sveta financ, torej njeni interesi, pomembnejši od interesov ljudstva. Hollandova napaka je, da se je ujel v to past pravovernosti.« Valls in Hollande sicer zanikata, da bi šlo v Franciji za zategovanje pasu, saj naj doslej veliki večini Francozov življenjski standard ne bi padel, vsaj ne občutno.