»Zdaj ni čas za strankarske igre. Čas volitev je mimo. Storiti moramo vse potrebno za zaščito miru in blagostanja na naši celini ter pridobiti nove moči,« se je med udrihanjem z vseh strani čez Junckerja v njegov bran postavil Martin Schulz. V boju za nominacijo šefa evropske komisije poraženi vodilni kandidat Socialistov in demokratov (S&D) je govoril predvsem kot predsednik parlamenta, ki si želi, da evropski voditelji nakazujočega se institucionalnega boja med parlamentom in evropskega sveta pri imenovanju Barrosovega naslednika ne bi pripeljali do vrelišča.
Cameron potisnil Merklovo v kot
Z enim očesom se Schulz kljub temu še vedno spogleduje z mestom predsednika evropske komisije. Njegova politična skupina S&D je sicer takoj po objavi rezultatov volitev v evropski parlament priznala premoč Evropske ljudske stranke in pragmatično podprla nominacijo Junckerja. V obetajočem se spopadu med evropskimi voditelji, ali je Juncker res najprimernejši kandidat za mesto predsednika evropske komisije, so v S&D sprva upali, da bo njihov »spitzenkandidat« Schulz priložnost za naskok na vodilno mesto vendarle še dobil, če bi Junckerju spodletelo na eni od dveh front. Ali bi njegovi nasprotniki v evropskem svetu zbrali zadostno kvalificirano manjšino, s katero bi lahko preprečili njegovo imenovanje, ali pa bi Junckerju uspelo predstaviti takšen program, ki bi mu že v parlamentu spodnesel upanje, da bi se za podporo njegovi kandidaturi oblikovala velika koalicija s S&D.
Nemška kanclerka Angela Merkel je po zadnjem evropskem vrhu, na katerem se ni povsem jasno opredelila, ali podpira Junckerjevo kandidaturo, zdaj obrnila ploščo. Uradno stališče Kanzleramta se glasi: Merklova z voditelji držav članic vodi pogovore v duhu, da bo Jean-Claude Juncker postal predsednik evropske komisije. Kljub temu kadrovska kombinatorika še zdaleč ni zaključena. Merklova pač ne verjame, da je Juncker pravi kandidat, ki bi lahko Evropo z novim reformnim programom popeljal iz politično-gospodarske krize. Toda na zadnjem vrhu evropskih voditeljev jo je v kot predvsem pred domačo javnostjo potisnil njen zaveznik v boju proti Junckerju, britanski premier David Cameron. Zagrozil naj bi namreč, da bo referendum o izstopu Velike Britanije iz EU v primeru Junckerjevega imenovanja na čelo komisije izvedel predčasno in ne šele leta 2017 kot načrtovano. Takšnega izsiljevanja si kanclerka ne sme dovoliti, se je glasil skorajda soglasen odziv nemških medijev. Celo Merklova socialdemokratska koalicijska partnerica SPD je zahtevala, da se kanclerka nedvoumno postavi v podporo zmagovalcu evropskih volitev, čeprav je poraženi Martin Schulz prav njihovih političnih barv.
Poplava neuradnih protikandidatov
Junckerjevi nasprotniki kljub temu še niso vrgli puške v koruzo. Koalicija proti naskoku nekdanjega luksemburškega premierja na čelo evropske komisije se je razširila tudi z italijanskim premierjem Matteom Renzijem, ki želi med italijanskim predsedovanjem EU postaviti jasen znak končanja politike varčevanja. To s konservativcem Junckerjem naj ne bi bilo mogoče. Poplava kandidatov za vodilno mesto evropske komisije je v kadrovski kombinatoriki, ki jo poskuša uskladiti predsednik evropskega sveta Herman van Rompuy, iz dneva v dan večja. Britanski premier Cameron na domačem političnem parketu uživa široko podporo za vztrajanje, da je treba najti drugega kandidata. Francija bi na čelu evropske komisije še najraje videla nekdanjega finančnega ministra Pierra Moscovicija, ki bo v nasprotnem primeru skorajda zagotovo postal nov francoski komisar v naslednji evropski komisiji.
Tudi z rojakinjo Christine Lagarde, ki trenutno vodi Mednarodni denarni sklad (IMF), bi bili zadovoljni tako v Parizu kot Berlinu. Zelo cenijo namreč njene pogajalske spretnosti in iskanje konsenza. A imajo v Elizejski palači tudi pomisleke, da bi z imenovanjem Lagardove na čelu evropske komisije potem Evropa izgubila vodilno mesto v IMF, ki je v skladu z nenapisanim brettonwoodskim dogovorom o vzpostavitvi svetovnega finančnega sistema vedno pripadlo Evropejcem, medtem ko so mesto šefa Svetovne banke vedno dobile ZDA. Lagardova sicer zatrjuje, da namerava svoj mandat v IMF, ki se izteče leta 2016, tudi zaključiti. Kot možni kandidati za mesto predsednika evropske komisije se omenjajo še drugi pripadniki evropske politične elite. Med njimi je finski premier Jyrki Katainen, ki utegne sicer že od 1. julija na finskem komisarskem mestu nadomestiti novoizvoljenega evroparlamentarca Ollija Rehna. Tudi nekdanji latvijski premier Valdis Dobrovskis je morebiten kompromisni kandidat.
