Liliane Umubyeyi je bila stara petnajst let, ko se je v Ruandi začelo odvijati najbolj krvoločno pobijanje po tem, ko so po drugi svetovni vojni in holokavstu velike sile dejale: »Nikoli več.« Besede so bile prazne. Pod zamahi mačet Hutujev je izgubila celotno družino in čudežno preživela. Danes Liliane dela pri nevladni organizaciji Sklad za preživele genocida v Ruandi (Surf).
Klanja v Ruandiniso imenovali genocid
V osrčju Afrike se je etnično klanje Tutsijev odvijalo s takšno hitrostjo, da so osupnili v vseh glavnih svetovnih prestolnicah.
Ruanda sicer na območju Velikih jezer zavzema pomembno geopolitično pozicijo, a za hitro ukrepanje Združenih narodov oziroma najmočnejših držav na svetu, da bi preprečili grozovito klanje, ta vendarle ni bila dovolj. V primerjavi s sosednjo Demokratično republiko Kongo so njena naravna bogastva zelo skromna. ZDA in drugim državam je prav tako med drugim še močno v kosteh odmevala sestrelitev ameriškega helikopterja v Somaliji in spraševanje, če bi se to lahko ponovilo ob močnejšem vojaškem angažmaju tudi v Ruandi. Hkrati se je svet leta 1994 poskušal aktivneje ukvarjati s končanjem vojne v Jugoslaviji. Za Ruando ni bilo velikega zanimanja. Dolžnosti ukrepanja so se v mednarodni skupnosti izogibali s tem, ker potekajočega klanja lep čas niso hoteli imenovati genocid. Na mizah varnostnega sveta je tako obtičal tudi predlog o povečanju kontingenta modrih čelad, ki je že bil v državi. Ruandski predsednik Paul Kagame je prav pred obletnico genocida ponovno obtožil Francijo, da je s podporo hutujski vladi sodelovala pri genocidu nad Tutsiji, zaradi česar se francoski predsednik François Hollande ni udeležil včerajšnje osrednje komemoracije v Kigaliju.
Med več kot 800.000 žrtvami genocida so bili tako tudi sorodniki Liliane Umubyeyi. S starši in svojimi petimi brati je zbežala iz hiše in se skrila v grmovje. Tolpa je uničila njihovo hišo, prisiljeni so bili, da se zatečejo k stricu. Čez nekaj dni so se morilske tolpe pojavile tudi pred to hišo. »Če bom stekla ven, me bodo verjetno hitro ubili. Bala sem se mučne smrti,« se spominja takratnega obupa, da se ji približuje počasno trpljenje. Ker so starši zaklenili hišo, je splezala skozi okno, a je noge niso nesle daleč. Zbežala je do prvega drevesa na dvorišču in zavetje našla v krošnji. V zadnjem hipu. Le minuto pozneje je mlada Tutsinja iz hiše zaslišala grozovito kričanje. Trajalo je petnajst minut, dokler ni vse potihnilo...
Začelo se ni šele s sestrelitvijo letala
Etnične napetosti so med večinskimi Hutuji in Tutsiji v Ruandi tlele že dalj časa pred začetkom genocida, vse od leta 1959, ko so Hutuji strmoglavili monarhijo Tutsijev. Leta 1990 se je v izgnanstvu oblikovala uporniška skupina Tutsijev, Ruandska patriotska fronta (RPF), ki jo je vodil sedanji predsednik Kagame. Spopadi med vladnimi silami in uporniki so se sicer ustavili leta 1993 z mirovnim dogovorom iz Aruše, katerega izvajanje je nadzorovalo 2500 modrih čelad, večinoma iz Francije in Belgije. Te so bile povsem nemočne, ko se je začel očitno dlje časa pripravljajoč se genocid Hutujev nad Tutsiji s sestrelitvijo letala ruandskega predsednika Juvenala Habyarimane nad Kigalijem. Hutujski skrajneži so za sestrelitev obtožili upornike RPF. Ti pa so nasprotno trdili, da so Hutuji sami sestrelili letalo predsednika, na katerem je bil tudi njegov burundski kolega Cyprien Ntaryamira, da bi tako dobili povod za končni obračun s Tutsiji.
Vladajoča stranka MRND se je s svojim pomladkom Interahamwe lotila korenitega etničnega čiščenja Tutsijev. Lokalnim odborom so razdelili spiske vladnih sovražnikov. Na cestah so bile vzpostavljene kontrolne točke, kjer se je Tutsije s pomočjo osebnih izkaznic, na katerih je bila zapisana etnična pripadnost, hitro identificiralo. Različni mediji pod vladnim nadzorom so podpihovali sovraštvo in pozivali Hutujce, naj gredo potolč ščurke. Prav ti podpihovalci sovraštva so bili med obsojenci pozneje ustanovljenega Mednarodnega tribunala za vojne zločine v Ruandi, na katerem je med letoma 1999 in 2003 sodil tudi slovenski sodnik Pavel Dolenc.
Prvič v zgodovini mednarodnih kazenskih sodišč je prav ta tribunal novinarje obsodil za podpihovanje genocida. Pokoli so se hitro razširili po vsej državi. Potekali so nemoteno. Še tistih borih 2500 modrih čelad se je namreč po uboju desetih belgijskih vojakov umaknilo iz države. Posilstvo žena je bil eden od pogostejših vojnih zločinov. Morijo je po skoraj treh mesecih ustavil šele vpad upornikov RPF iz Ugande, ki so s pomočjo ugandske vojske prodrli do prestolnice Kigali. Dva milijona ljudi, večinoma Hutujcev, je zaradi bojazni pred povračili nato pobegnilo iz Ruande.
Vaška sodišča za nacionalno spravo
Dvajset let po genocidu so sodni postopki proti glavnim akterjem večinoma zaključeni. Ker je v klanju sodelovalo več milijonov ljudi in ruandska sodišča teh sodnih postopkov ne bi mogla zaključiti še nadaljnjih sto let, je Paul Kagame v življenja priklical tradicionalno obliko reševanja sporov – vaška sodišča gačače. Sojenja so potekala od leta 2001 do 2012. Pred sodnimi tribunali devetih sodnikov (skupaj jih je bilo izšolanih okoli 300.000) so pred vaškimi skupnostmi javno sodili obtoženim in jim izrekali kazni. S celotnim procesom se je poskušalo doseči nacionalno spravo.
