Na glavnem trgu pred pokrajinsko vlado v Simferopolu je bil koncert. Dva ali tri tisoč ljudi je v dežju vztrajalo pri poslušanju ruske skupine, ki je zvenela kot Parni valjak.
»Nič se ni spremenilo,« je rekla osemnajstletna Irena, ki je brez pravega navdušenja izpod dežnika gledala na oder. »Vse je tako kot prej.«
Le da stojijo okrog letališča ruski oklepni transporterji, ki tudi zapirajo vrata vojašnic ukrajinske vojske in se z Ukrajinci pogajajo o vdaji. V torek so nekajkrat ustrelili v zrak. »Mi nismo slišali nič,« je rekla Irena. »Ne vem, od kod je Kerry slišal, da nas tukaj zatirajo, ali kaj je že govoril danes v Kijevu.«
Ameriški zunanji minister je med obiskom Kijeva opisal Rusijo kot politično zaostalo deželo, ki jo bodo Združene države izključile iz vseh mednarodnih institucij in poslale v politično Sibirijo. Okupacija Krima je nezaslišano dejanje kršitve suverenosti neodvisne države, ki v moderni zgodovini skoraj nima primere. V Simferopolu so se zvečer posmehljivo spraševali, ali sta bila Irak in Libija na kakšnem drugem planetu.
Krim je daleč od Kijeva. Cesta, ki vodi na jug Ukrajine, je govorila o deželi, ki čaka, kaj bo. Velika prometnica povezuje urban severovzhod države z industrijskimi območji ob ruski meji. Asfalt je zbit in raztrgan od neskončnih kolon tovornjakov, ki v eno smer vozijo letalske motorje tovarne Antonov, v drugo pa jabolka. Pri mestu Poltava se razcepi. Na levo gre proti Donecku, kjer rusko prebivalstvo protestira proti državnemu udaru v Kijevu in zahteva zaščito Rusije. Na jugu sta Jalta in Sevastopol, ki ju zaseda ruska vojska. Oba kraka sta bila skoraj prazna.
Izpraznjena prometna žila
Za Poltavo je lokalna ukrajinska policija zaprla desni krak z velikim kupom zemlje in z vrečami peska. Dajali so vtis ljudi, ki si z gradnjo trdnjave poskušajo dati pogum. Pomahali so z roko in spustili redka vozila naprej.
Naslednjih štiristo kilometrov na cesti in ob njej skoraj ni bilo žive duše. Od Dnipropetrovska naprej je kolona ukrajinskih vojaških tovornjakov peljala vojsko na vzhodno mejo. Bili so novi in bleščeči, kot da so jih prvič potegnili iz skladišč in postavili na cesto. Vojaki so gledali predse brez pravega navdušenja. Za njimi je pripeljal črn motor s priklopnikom. Potem dolgo časa nič. Levo in desno so velika polja molela v zrak štrclje požete koruze in čakala na skorajšnjo pomlad. Stotine kilometrov ob njih ni bilo niti enega traktorja. Ob cesti so bili na redko posejani novi panoji, ki so kazali mornarje črnomorske flote v junaški pozi. Pod njimi so v lesenih barakah prodajali posušene črnomorske ribe. Na vrvicah so visele kot perilo.
Velika dežela se na jugu stisne v dolg pas zemlje, ki je širok le nekaj sto metrov. Na nekaterih mestih je Črno morje le nekaj deset metrov levo in desno od ceste. Na levi je bilo morje še zaledenelo. Tik preden se zemlja zoži, so Ukrajinci čez cesto postavili nekaj betonskih blokov in dva oklepna transporterja. Pod cesto je stal poveljniški šotor, tovornjak s komunikacijsko opremo, na vsaki strani pa še en oklepni transporter. Ni bilo povsem jasno, ali vojska brani dostop na Krim ali kontinent pred Krimom. Predvsem so si dali veliko opraviti s tem, da so ukrajinske zastave plapolale v mrzlem vetru. Cesta je bila zaprta z vojaškim blokom, vendar je oficir ob transporterju samo zamahnil z roko in pokazal naprej. Niti potnega lista ni hotel videti. »To je Ukrajina,« je pokazal proti Krimu. Cesta se je zožila, dobrih deset kilometrov pa ob njej ni bilo nič. Ko se je pas zemlje ponovno razširil, se je čez cesto prikazal transporter in potem še eden. Na obeh sta viseli ruski zastavi. Ruska zastava je bila tudi na šotoru in na drugih vojaških vozilih, ki so zapirala cesto. Vojaška bloka sta bila popolnoma enaka. Enaki transporterji in tovornjaki, enake dvajsetmilimetrske strojnice, puške in čelade. Rusko železje je morda nekoliko temnejše zelene barve. Oblikovanje vojaških cestnih blokov pa so se učili iz istega učbenika. Tudi ruski oficir je samo zamahnil z roko in pokazal proti Simferopolu.
Majdan v Simferopolu
Tukaj so si v središču naredili majdan tako kot v Kijevu. Le da je bilo sporočilo nasprotno. »Rusija je z vami,« je z odra kričal plavolas pevec. »Rusi so z vami.« Potem je ob nažiganju kitar odpel pesem, da je Krim ruski.
Skupina mladih ljudi, ki ga je poslušala, se je nasmehnila ob vprašanju, ali imajo občutek, da so Rusi z njimi. »Ampak,« je začudeno pogledal fant, ki se je predstavil kot Arkadij. »Saj mi smo Rusi.«
Nedaleč od odra je bila odprta Applova trgovina, kjer je mlada ženska kupovala ipad. Prodajalec ji je z istimi besedami kot v vseh Applovih trgovinah na svetu razlagal, kako delujejo aplikacije. Ko ga bo vžgala, bo imela problem, ali naj Applovo internetno trgovino nastavi na Ukrajino ali Rusijo. Zdaj je oboje res.
