Po treh letih zatišja so Izraelci in Palestinci ponovno sedli za pogajalsko mizo. V Washingtonu je bila tema, ko sta si pod budnim očesom Johna Kerryja izmenjala Tzipi Livni, izraelska pravosodna ministrica, in Saeb Erakat, vodja palestinskih pogajalcev, prve nesovražne geste. Da je do srečanja v Washingtonu sploh prišlo, je moral Kerry šestkrat obiskati Bližnji vzhod. Razlog, zaradi katerega si mnogi postavljajo vprašanje, kaj vse bo še potrebno, da bi se strani pogodili. Je srečanje v Washingtonu zgolj usluga, s katero so Izraelci in Palestinci nagradili prizadevnega Kerryja? Še bolj ciničen je bil Nathan Sachs z Brooking Institution, ki je zapisal, da se Izrael in Palestina strinjata zgolj v tem, da se ne strinjata. Novost sestanka v Washingtonu je, da to počneta v istem prostoru, trdi Sachs.
Kljub skepticizmu pa imajo obnovljena pogajanja že določeno obliko. Kerry je za ameriškega pogajalca izbral Martina Indyka, nekdanjega veleposlanika v Izraelu. Indyk, ki ga zahodni viri ocenjujejo za zelo izkušenega diplomata, se pogosto ni strinjal z ameriško strategijo vodenja pogajanj. V svojih spominih je na primer zapisal, da si je »ameriška stran med pogajanji včasih preveč prizadevala, hkrati pa je s svojim ravnanjem dokazovala veliko in motečo mero naivnosti. Posledica kombinacije neznanja, nedolžnosti in arogantnosti«, je v svoji knjigi zapisal Indyk.
Za pogajanja devet mesecev
Čeprav nimajo začrtanega urnika, pa pogajanja, ki bodo potekala na različnih koncih sveta, naj ne bi trajala več kot devet mesecev. V Washingtonu so se skušali dogovoriti predvsem o proceduralnih podrobnostih pogajanj, med katerimi, tako trdijo viri, Američani ne bodo vselej prisotni. Tako včeraj, med drugim dnevom srečanja med Livnijevo in Erakatom, razen mikrofonov ni bil prisoten nihče od Američanov. Indyk naj bi med pogajanji deloval kot koordinator, medtem ko naj bi Kerry vskočil izključno takrat, ko bodo med pogajanji nastopile resne ovire. Povsem nepričakovano je včeraj pogajalce sprejel tudi predsednik Obama in se z njimi zadržal v kratkem in neformalnem pogovoru.
Čeprav je zelo verjetno, da Livni in Erakat včeraj nista načela najtežjih vprašanj, kot so usoda Jeruzalema, vprašanje izraelskih naselij na Zahodni bregu, status palestinskih beguncev na izraelskem ozemlju itn., pa tega ne moremo trditi z gotovostjo. Kot poročajo viri, je Kerry med pogostimi srečanji z obema stranema dosegel, da bodo pogajanja potekala tajno. Tveganja neuspeha so prevelika in nobena od udeleženih strani si ne želi, da bi se to zgodilo med neposrednim televizijskim prenosom.
Bojazen pred popolnim polomom
Bolj kot na uspeh naj bi predvsem Američani razmišljali, kaj storiti, če bodo pogajanja dokončno padla v vodo. Nekateri predstavniki izraelske desnice, kot je Naftali Bennett, minister za gospodarstvo, so namreč prepričani, da izraelsko-palestinskega konflikta ni mogoče rešiti in da se je treba navaditi z njim živeti. V tem smislu Bennett predlaga, naj strani odstopita od pogajanj o dveh državah in naj se osredotočita na nekatere pragmatične rešitve, ki bodo nekoliko izboljšale »bolnikovo« stanje. »Nasprotje med Izraelom in Palestino je pregloboko, da bi se ga dalo rešiti, možnost sporazuma pa izključuje tudi vse večje število izraelskih naselij na Zahodnem bregu,« je pred kratkim v nekem govoru dejal Bennett.
Da je položaj dejansko nerešljiv, se boji tudi John Kerry, vendar opazovalci v Washingtonu pripominjajo, da je državni sekretar zaradi tega še bolj odločen, da so pogajanja nujna. Če so pogajanja v Camp Davidu propadla zaradi notranjih dinamik na izraelski in palestinski strani, ameriški poznavalci zdaj menijo, da je danes položaj drugačen. Palestinci imajo zdaj bolj organizirano varnostno službo, med obema stranema poteka zadovoljivo vojaško sodelovanje, medtem ko izraelski vojski zdaj poveljujejo manj vročeglavi generali, ki se zavedajo posledic morebitne eskalacije in tretje intifade, trdijo Američani.
