Včeraj so levica (Die Linke), socialdemokrati in zeleni v Turingiji podpisali koalicijsko pogodbo, v deželnem parlamentu bodo vse tri stranke skupaj imele le skromno večino enega glasu. Zato se še vedno lahko zgodi, da glavni kandidat za ministrskega predsednika iz vrst levice danes v deželnem parlamentu morda ne bo izvoljen.
Opozicija računa, da bo potrebnih več krogov glasovanja, krščanskodemokratska unija (CDU) pa je napovedala, da bo v tretjem predlagala nestrankarskega kandidata Klausa Dickeja, rektorja univerze v Jeni, ki ga bo, kot vse kaže, podprla tudi stranka Alternativa za Nemčijo (AfD).
Na deželnih volitvah v Turingiji sredi septembra letos so sicer krščanski demokrati prejeli največ glasov, vendar jim je umanjkal koalicijski partner, saj je dotedanja ministrska predsednica iz vrst CDU, Christine Lieberknecht, kategorično zanikala možnost koalicije z Alternativo za Nemčijo, le z liberalci pa ne bi dosegla večine. Drugi najboljši rezultat na volitvah je dosegla Die Linke, kar je pomenilo, da bi krmilo možne leve vladne koalicije vzel v roke njihov glavni kandidat Bodo Ramelow. Socialdemokrati, ki so se ogrevali za levo koalicijo z zelenimi v deželni vladi, so o tem odločali z glasovanjem med članstvom. Enako je bilo tudi pri zelenih in levici, v vseh teh strankah so člani temu sodelovanju izrekli dovolj podpore.
Objektivno do obeh sistemov
V javnosti je možnost, da bi eno od nemških dežel prvič vodil politik iz stranke, ki je naslednica vzhodnonemške Socialistične stranke enotnosti Nemčije (SED), torej nekdanje režimske stranke, 25 let po padcu berlinskega zidu, še vedno sprožila vrsto vročih diskusij in pomislekov. Med drugim za danes opozicija napoveduje javne proteste, proti ministrskemu predsedniku iz vrst levice pa se niso izrekli le politiki krščanskodemokratske in krščanskosocialne unije, temveč tudi nekateri vidni socialdemokrati.
Bodo Ramelow, kandidat levice za šefa deželne vlade, je politik, ki se je leta 1956 rodil na Spodnjesaškem v Zahodni Nemčiji in z nekdanjim režimom v Vzhodni Nemčiji nima veliko skupnega. Kljub temu se zavzema za to, da bi oba sistema, tako zahodnonemškega kot tudi vzhodnonemškega, merili z enakimi merili in bi tudi v slednjem lahko našli kaj pozitivnega, denimo zakonodajo, ki je urejala položaj delavcev.
Kako trdno zakoreninjeni so v nemški politiki predsodki proti nekdanji vzhodnonemški državi, kaže tudi, da sta pred napovedujočo se levo vlado v Turingiji na čelu s kandidatom levice že pred časom posvarila tako predsednik države Joachim Gauck kot tudi kanclerka Merklova. Ramelow pa jima je z veseljem vrnil udarec, češ da se nobenemu od njiju v nekdanjem režimu na vzhodu ni ravno slabo godilo.
