Stanovanje je bilo skromno opremljeno, imelo je vonj po zatohlem, iz pip je tekla rjava voda z neprijetnim vonjem, po kateri je sestra dobila alergijo, vsa okna so se odpirala le z eno okensko kljuko, iz vodovodnih cevi je puščala voda…Sankt Peterburg je ogromno mesto, polno zanimivosti, mogočnih zgradb, ljudi in kanalov, zaradi katerih je pravzaprav dobilo vzdevek severne Benetke.

Petrov dvorec, poletna rezidenca ruskih carjev

Mesto ter okolico sva si ogledali po dolgem in počez. Najbolj naju je impresioniral Peterhof, poletni dvorec Petra Velikega, ki po številnih fontanah in kaskadah spominja na pariški Versailles. Obvezen je tudi ogled Tcarskega sela oziroma poletne rezidence Katarine Velike in najmogočnejše jantarjeve sobe, za katero so porabili kar 16 ton jantarja v osmih različnih barvnih odtenkih. Med hojo po mogočno okrašenih sobanah sva se predali domišljiji in se vživeli v svet nekoč, nato pa se je najino sanjarjenje kmalu končalo s krutim vpitjem za nama. V palači Katarine Velike so namreč imeli organizirane vodene oglede, vendar le v ruščini, zato sva se s sestro kmalu naveličali hoditi v skupini in si začeli raje sami ogledovati mogočne sobane. To je opazila ena izmed paznic in naju pošteno nadrla; zavedeli sva se, da sva vendarle v Rusiji in da je v ljudeh še vedno močno prisotna nekdanja vzgoja.

Če v Sankt Peterburg potujete poleti, so ena največjih in najlepših atrakcij mesta tudi tako imenovane bele noči. To so pravzaprav polarni dnevi, ki pa se od drugih severnih dežel razlikujejo po tem, da v mestu ob določenih nočnih urah dvigujejo mostove. Glavni namen tega je, da lahko večje ladje pridejo po reki globlje v mesto, postransko pa služi dvigovanje mostov za romantične sprehode meščanov ob obrežju reke Neve ter množične oglede turistov z avtobusi in ladjicami.

Med ogledovanjem mesta sva spoznavali ruski promet in nore voznike kombijev, ki veljajo za ene cenejših prevozov. Edina pomanjkljivost je ta, da je skoraj nujno treba znati nekaj besed ruskega jezika, sicer ne boste vedeli, kje in kdaj izstopiti. Vozniku namreč le rečeš, kje naj ustavi. Prav tako je zelo dobrodošlo znanje cirilice, še posebno, če se boste po mestu vozili s podzemno železnico, saj je vse označeno le v ruščini.

V Sankt Peterburgu sva se stalno srečevali z razlikami med revnimi in bogatimi. Prav ironično je videti komaj vozni moskvič, ki je že ves rjast, nekaj metrov stran pa stoji popolnoma nov ferrari. Tudi v večini ljudi se opazi prezirljiv pogled do bogatih. Človek res ne bi mogel zgrešiti zaničljivih tonov, ko ti povedo: "To pa je trgovina za bogate."

Tudi stanovanjski bloki, v katerih živi mnogo prebivalcev te metropole, so večinoma takšni, da so življenjske razmere v njih nevzdržne. Žalostno pa je prav to, da iz njih prihajajo na zunaj do popolnosti urejene ženske, ki v vrtoglavih petah in vsaj s tremi obliži na nogah stopajo novim zmagam naproti - tu mislim predvsem lovljenje premožnejših moških. Večina jih le išče, kako bi se rešile bede, v kateri živijo.

Črna čokolada - obvezen spominek

Pogledati je treba tudi drugo plat. V Rusiji sem jedla eno najboljših črnih čokolad, ki je obvezen spominek za domače. Ko smo že pri spominkih, naj omenim, da brez matrjoške (v Sloveniji jo poznamo kot babuško) ne gre. Pravi užitek je bila hoja med stojnicami in barantanje s prodajalci. Na koncu sva obe domov prinesli pravo malo zbirko matrjošk in goro tablic temne čokolade. Med spominki nista manjkali tudi dve kučmi. Poseben pečat je na naju pustil ogromen spomenik v spomin na drugo svetovno vojno in obleganje Rusije. Takoj ko sva stopili v njegovo bližino, sva bili očarani. Ne toliko zaradi veličine kot bolj zaradi načina, s katerim ti pričarajo najboljše možno vzdušje tega zgodovinskega dogodka, ki bi bilo sploh mogoče. Utesnjenost, srh in groza so tista čustva, ki te spreletavajo, ko se sprehajaš med vsemi spominskimi ploščami. Vse to podkrepita otožna glasba in gorenje bakel.

Pot vodi še pod zemljo, v mračno spominsko sobo, kjer se na platnu vrti film o tem, kako so ljudje med 900 dnevi obleganja nemških vojakov trpeli zaradi mraza, pomanjkanja hrane in pomanjkanja občutka biti človek.

Ob sprehajanju po sobi in ob pogledu na stotine imen žrtev v knjigi mrtvih si ne moreš kaj, da se te ne poloti žalost, v tebi pa se postavljajo nenehna vprašanja, zakaj, kako. Vse orožje, dnevniki žrtev, kjer opisujejo vse trpljenje, lesene deščice, s katerimi so ljudje hodili po hrano in na katerih je pisalo "Lačen sem", se te močno dotaknejo. Groza.

Vtisi o Rusiji so zame še vedno deljeni: na eni strani vsa mogočna arhitektura ruskih carskih družin, polno zlata in diamantov, ki te vedno znova očarajo, na drugi strani pa se na milijone ljudi vsak dan srečuje z bedo in težkim bojem za preživetje. Potem je tu še tisto težko, sivo, socialistično ozračje, ki ti za konec pusti priokus in dvome, ali ti je bilo potovanje sploh všeč…