Primorski dnevnik je nasledil Partizanski dnevnik, ki je začel izhajati 29. novembra 1943 v vasi Zakriž nad Cerknim, razmnožen na ciklostil. Zatem so ga najprej tiskali v tiskarni Doberdob v Govcu pri Gorenji Trebuši, nato pa v tiskarni Slovenija pod Vojskim pri Idriji do 1. maja 1945, medtem ko je v Trstu izhajal do 7. maja istega leta, ko je izšla zadnja številka. Bil je edini tiskani partizanski dnevnik v okupirani Evropi. Primorski dnevnik se šteje tudi za naslednika Edinosti, znanega slovenskega tržaškega dnevnika, ki je izhajal konec 19. in v prvih desetletjih 20. stoletja, dokler ga niso ukinile italijanske fašistične oblasti.

Časopis je bil v prvih letih po drugi svetovni vojni najprej glasilo Osvobodilne fronte slovenskega naroda, zamišljen pa je bil kot dnevnik celotne Primorske. A zgodovinski dogodki so se razvijali drugače: Londonski memorandum iz leta 1954 in še bolj Osimski sporazum iz leta 1975 sta mejo med Italijo in takratno Jugoslavijo oz. Slovenijo dokončno zapečatila, tako da se je dnevnik posvetil predvsem spremljanju življenjskega utripa slovenske narodne skupnosti v Furlaniji-Julijski krajini, njenega razvoja, vzponov in tudi padcev.

Sprva politično zelo jasno opredeljen v smeri podpore jugoslovanski socialistični ureditvi in levi politični opciji v Italiji, se je s časom spreminjal, skupaj z manjšino, znotraj katere so se začele blažiti politične in ideološke napetosti. Danes, kljub osnovni zvestobi načelom, na podlagi katerih je bil pred 60 leti ustanovljen, vsakodnevno spremlja življenje Slovencev v Italiji na vseh področjih delovanja - političnem, gospodarskem, kulturnem, družbenem, šolskem, socialnem, verskem, športnem in drugih, pri čemer s časopisom vsak dan prihaja v domove Slovencev v Italiji slovenska tiskana beseda. Pri tem tudi ne zanemarja svetovnega dogajanja ter dogajanja v Italiji in Sloveniji ter v primorskem pasu.

Primorski dnevnik je dolgo časa izdajalo Založništvo tržaškega tiska. Prestal je tudi nekaj kriz. Najhujša je bila v drugi polovici 90. let, ko mu je celo grozilo zaprtje. Takrat je prišlo do ustanovitve Zadruge Primorski dnevnik, ki je postala lastnica časnika. V njej so prisotne vse komponente slovenske manjšine v Italiji, šteje pa okoli 2400 članov. Dejanski izdajatelj Primorskega dnevnika pa je Družba za založniške pobude PRAE doo.

Danes izhaja Primorski dnevnik v približno 11.000 izvodih, ki gredo med bralce zlasti na Tržaškem, malo manj pa na Goriškem in Videmskem. Oblikuje ga 16 novinarjev v okviru tržaškega in goriškega uredništva, medtem ko v Čedadu in Celovcu delujeta dopisništvi. Odgovorni urednik je od leta 1992 Bojan Brezigar.Svojo 60-letnico bo Primorski dnevnik proslavil v petek z zdravico v prostorih Novinarskega krožka v Trstu. Petkova izdaja dnevnika pa bo vsebovala tudi posebno prilogo na 12 straneh, ki bo posvečena pregledu zgodovine časopisa skozi ponatis nekaterih najpomembnejših naslovnih strani in objavo pogovorov z nekaterimi protagonisti začetkov delovanja Primorskega dnevnika.