Odločitev, da sprejme le deklaracijo o seznanitvi s to resolucijo, pa so po proceduralnih zapletih, ki jih je sprožala SDS, preložili na eno naslednjih sej. V drugem, bistveno krajšem delu izrednega zasedanja so poslanci ob obstrukciji SDS po začetnih razpravah potrdili dopolnitve zakonov o žrtvah vojnega nasilja in o vojnih grobiščih. Z njimi so status žrtev vojnega nasilja priznali tudi otrokom staršev, ki so padli na protipartizanski strani, in beguncem, ki so jim domove porušile partizanske in zavezniške sile. Z dopolnitvijo zakona o vojnih grobiščih pa so uzakonili napis Žrtve vojne in revolucionarnega nasilja na grobiščih po vojni ubitih ljudi, postavitev osrednjega spomenika v spomin vsem v vojni umrlim v Ljubljani ter kostnice v Teharjih.

V razpravi o resoluciji SDS in SLS, ki je, tako kot so napovedali vodje poslanskih skupin, skupaj z obrazložitvami, kako bodo glasovali in proceduralnimi nagajanji, trajala skoraj osem ur, se je parlament razdelil na dva tabora. Na eni strani so poslanci zlasti SDS poslancem vladne koalicije in SNS očitali, da s tem, ko ne podpirajo resolucije o podpori resoluciji evropskega parlamenta, nočejo obsoditi totalitarizmov, ker bežijo pred odvratno kolaboracijo, določeno s paktom Ribbentrop-Molotov. Tako je ocenil Branko Grims iz SDS. Resolucija pa vpije do neba, kot kitke tistih deklet, ki so jih žive zazidali v Hudi jami, je med drugim dodal poslanec SDS.

Ton ostri razpravi je na začetku dal Janez Janša (SDS), ko je odkritje grobišča v Hudi jami povezal z omenjeno resolucijo. Dejal je, da to pojasnjuje, zakaj je resolucija na ostro nasprotovanje in zavračanje naletela samo v Ljubljani in v Moskvi. O nasprotovanju samoumevnega zavračanja vseh totalitarizmov govori tudi veliko proslav in govorov pod simboli totalitarnega režima pri nas v zadnjih tednih, je svoj nastop končal Janša. Jože Tanko je predsedniku parlamenta Pavlu Gantarju očital, da seje vodi totalitarno, in mu zameril, da tokrat ni imel sočutnega nagovora do žrtev totalitarizmov, ki ga je sicer imel ob obletnici pomora v Srebrnici. France Cukjati pa je svoj nastop v imenu predlagateljev resolucije končal z naštevanjem, koga (od Žarka Petana do Jožeta Pučnika in Draga Jančarja) je naš totalitarizem še po letu 1953 zaprl v grozoto naših zaporov.

Na drugi strani so poslanci vladne koalicije poudarjali, da kljub temu, da obsojajo vse vrste totalitarizmov, ne vidijo nobene potrebe, da bi slovenski parlament - tako kot je tudi drugi parlamenti v Evropi niso - sprejemal posebno resolucijo o podpori resoluciji evropskega parlamenta. Ocenjevali so, da poskuša SDS to resolucijo izrabiti za politično obračunavanje in jim na eni strani naprtiti odgovornost za medvojne in povojne zločine in na drugi opravičevati kolaboracijo s fašisti in nacisti med drugo svetovno vojno. Dušan Kumer (SD) je na primer omenjal, da kolaboracija z okupatorji med vojno ni nikjer trajala tako dolgo in ni bila tako obsežna, kot se je to dogajalo v Sloveniji. Teze po katerih partizanska gibanja postajajo komunistične revolucije, kolaboranti z okupatorji pa pošteni protirevolucionarni borci, ki so se borili proti zlemu komunizmu, se mu zdijo absurdne. Miran Potrč (SD) je kot veliko sprenevedanje ocenil trditve Janeza Janše, da vladna koalicija hoče s to razpravo zgolj odvrniti pozornost javnosti od gospodarske krize, saj je izredno sejo na to temo zahtevala prav SDS.