Toliko upanja v spreobrnitev evropskih varčevalnih gospodarskih politik, kot jih je sprožil mladi italijanski premier Matteo Renzi, v Evropi ni bilo zaslediti še ob nobeni zamenjavi predsedovanja od krize naprej. Renzi si je kot eno ključnih nalog zastavil prav zamenjavo varčevalnih politik z investicijskimi. Evropske članice, še posebno Nemčijo in njeno kanclerko Angelo Merkel, bo skušal prepričati, da bi državam, ki uvajajo strukturne reforme, pogledali skozi prste pri »kršenju« pravila o največ triodstotnem proračunskem primanjkljaju in v več proračunske solidarnosti med državami. Profesor z milanske zasebne univerze Bocconi dr. Carlo Altomonte meni, da Italija predsedovanje Evropske unije (EU) prevzema v za spremembe zelo ugodnem času. »Kriza je pokazala, da evrsko območje, tako kot je strukturirano sedaj, dolgoročno ne more preživeti. Tega se zaveda tudi nemška kanclerka Merklova. Zato je Unija uvedla skupen bančni nadzor. Ta pa seveda še ne bo dovolj. Treba bo uvesti tudi fiskalne transferje med članicami evrskega območja, ki bodo delovali podobno kot v ZDA. Ali bodo to skupne obveznice ali pa jih bo financiral evropski proračun, je še odprto,« je pojasnil dr. Altomonte.
Renziju gre poleg spremenjenega razumevanja krize v Bruslju na roko tudi evropska politična matematika. Renzijeva stranka je namreč na evropskih volitvah dobila največ glasov volilcev, kar je kapital, ki ga bo italijanski premier zagotovo skušal unovčiti, je opomnil dr. Altomonte. »In še nekaj je pomembno, na kar je precej analitikov pozabilo. Vodja socialistov in demokratov v evropskem parlamentu je postal Italijan. Italijanski socialisti so že dejali, da za Jean-Clauda Junckerja ne bodo glasovali, če iz njegovih ust ne bodo slišali pravih besed (če ne bo podprl milejših proračunskih pravil, op. p.),« je poudaril dr. Altomonte in dodal še, da se Merklova tega zelo dobro zaveda: »Navsezadnje je Renzi in ne Merklova tisti, ki ima največ bilateralnih sestankov v EU.«
Reforme šele na papirju
Na vprašanje, kako se je Renzi doslej odrezal v Italiji, ki naj bi se šele letos izvlekla iz dolgoletne recesije – evropska komisija državi napoveduje skromno, 0,6-odstotno gospodarsko rast – je dr. Altomonte odvrnil, da si je premier zastavil ambiciozen reformni program. »V power point predstavitvah je seveda vse videti dobro, nekaj drugega pa je izvedba teh reform,« pravi dr. Altomonte, ki pa je glede uvajanja reform na področju gospodarstva, sodstva in političnega sistema optimističen, saj da ima Renzi veliko podporo volilcev. Kljub temu Renziju ne bo lahko niti na domačem niti na evropskem političnem prizorišču. Doma so se že začeli nabirati nasprotniki njegovih reform, ki jih je takoj okrcal za izdajalce Italije, v Nemčiji pa se ga je »lotil« šef Bundesbanke Jens Weidmann. Ta je namreč kritiziral Renzijeve pozive, da bi Bruselj moral biti fiskalno bolj popustljiv do Italije in da bi Renzi moral reforme tudi izvajati, ne pa jih zgolj naštevati. Renzi je Weidmanna takoj opozoril, da se centralna banka nima kaj vmešavati v italijansko politiko, kot se tudi on ne vmešava v poslovanje nemških bank.
Renzi je minuli konec tedna na srečanju z odhajajočim predsednikom evropske komisije Josejem Manuelom Barrosom znova poudaril, da pakt o stabilnosti in rasti ne govori zgolj o stabilnosti, ampak tudi o rasti. Zato Italija v Evropi pričakuje več posluha za investicije, brez katerih ne bo niti gospodarske rasti niti delovnih mest. In še, Italija se dobro zaveda, da se mora reformirati, zato s 1. septembrom začenja 1000-dnevni reformni program, ki naj bi Italijo znova izstrelil med birokratsko vitkejše in gospodarsko konkurenčnejše države. Italija vodenje EU prevzema v obdobju gospodarskega okrevanja, ki pa ga je v Italiji komaj zaznati. Še posebno problematične so razmere na trgu dela, saj naj bi se stopnja brezposelnosti letos zvišala še za 0,4 odstotne točke na 12,6 odstotka. Državi pa prav tako še ni uspelo obrniti krivulje gibanja javnega dolga. Kljub drugačnim ambicijam predhodnih vlad se italijanski dolg še vedno vztrajno vzpenja in naj bi letos dosegel že 133,7 odstotka BDP.
Zagotovo ni naključje, da je Italija svoj polletni program poimenovala »svež začetek«. Renzi že od samega začetka svoje politične kariere, še posebno od spopada s Pierluigijem Bersanijem za krmilo Demokratske stranke, stavi prav na svojo mladost in energičnost. Ko je še kot župan Firenc pokazal ambicije po vodenju stranke in države, je jasno zagovarjal pomladitev politike. S pomočjo všečnih nastopov je prepričal Italijane – poraz je moral priznati tudi priljubljeni evroskeptik, komik Beppe Grilo, ki je v italijansko politiko vstopil s prav tako velikimi ambicijami.
Fajonova: Renzi odvisen od posluha drugih
Slovenska evropska poslanka Tanja Fajon pravi, da »imamo dovolj razlogov, da lahko v italijansko predsedovanje EU zremo z optimizmom. Premier Renzi se s socialnodemokratsko vizijo zavzema za politike, ki bodo izboljšale vsakodnevno življenje ljudi. Brani pravično in socialno Evropo, ponuja alternativo in se zaveda, da lahko Unija v globalnem in konkurenčnem svetu uspe le združena.« Na vprašanje, ali je Italija dovolj močna igralka na evropskem političnem parketu in kaj sploh lahko v pol leta spremeni, je Fajonova odgovorila, da je Italija vendarle ustanovna članica EU in da se država gospodarsko pobira. O rezultatih še ni mogoče soditi, je pa z Renzijem, tako Fajonova, v Italiji zavel svež veter. Glede uspehov v EU pa Fajonova opozarja, da bo seveda uspešnost italijanskega predsedstva odvisna od tega, koliko posluha bodo za »preobrat v ukrepih od strogega varčevanja do vlaganj v rast in delovna mesta« imele preostale članice.
Za Slovenijo je pomembno vprašanje, ali bo Renziju v prihodnjega pol leta uspelo rešiti projekt Južni tok, ki je zaradi ukrajinske krize padel v nemilost EU. Pred časom je Renzi že prevzel iniciativo držav, skozi katere naj bi tekel Južni tok, pri pošiljanju pisma podpore načrtom evropski komisiji.
Poleg gospodarskih vprašanj Italija v ospredje svojega predsedovanja postavlja vprašanje migrantov, ki so vrata v Unijo našli na italijanskem otoku Lampedusa. Italija bo skušala, kot že nekaj let, a tokrat z močnejšim tonom, preostale članice EU prepričati, da so migranti njihova skupna odgovornost. Renzi pričakuje, da bo EU reševanju migrantov namenila več sredstev kot doslej. Pravzaprav je želja Italije, da bi Unija prevzela celotno italijansko operacijo Mare Nostrum in z njo vred mesečno breme več kot devet milijonov evrov, kolikor ta stane.
Fajonova pravi, da bo za Italijo »poseben izziv vzpostavitev nove, humane migracijske in azilne politike. Dejstvo je, da se prav pred obalami Italije dogajajo največje človeške tragedije in da si velik del Evrope pred trupli priseljencev zatiska oči. Dokler ne bomo pokazali solidarnosti, bo Evropa ostala branilka človekovih pravic s figo v žepu.«
