Včasih pa nekaj štejejo tudi izkušnje, bi lahko rekli po tekmovanjih na belih strminah minulega konca tedna. Ne le Janne Ahonen in Noriaki Kasai, ki pri 41 letih premika meje v smučarskih skokih, tudi med alpskimi smučarji je nekaj »metuzalemov«, ki so se izkazali v teh dneh. Slalomski teren v Val d'Iseru je bil kot nalašč za izkušene. Po strmi progi, ki pred navdahnjenostjo in vihravostjo daje prednost premišljenosti, so hitro smučali 34-letni Mario Matt (zmagovalec), 35-letni Patrick Thaler (3. mesto, druge stopničke v karieri), 34-letni Markus Larsson (5. mesto), 35-letni Benjamin Raich (9. mesto) in 35-letni Mitja Valenčič (15. mesto). Rekord pa je postavil le eden, zmagovalec, se razume. Matt je namreč postal najstarejši zmagovalec slaloma za svetovni pokal. Na vrhu lestvice je zamenjal Norvežana Finna Christiana Jaggeja.
Pot proti slalomskim zgodovinskim knjigam je Matt začel v Kranjski Gori, kjer je leta 1999 s 17. mestom debitiral v svetovnem pokalu, mesec kasneje pa že zmagal v Kitzbühlu. Komur v debitanski sezoni uspe kaj takega, mora imeti v sebi šampionsko slo. Matt jo ima, saj je petnajstkrat matiral (štirinajstkrat v slalomu in enkrat v superkombinaciji) vse tekmece na tekmah za svetovni pokal, dvakrat pa mu je to uspelo na slalomski tekmi na svetovnem prvenstvu (leta 2001 in 2007), enkrat je osvojil bronasto kolajno (letos v Schladmingu). Zahtevne proge, na kakršni je slavil včeraj, so mu bile od nekdaj pri srcu. Na seznamu zmag so namreč vse klasične preizkušnje (Wengen, Kitzbühl, Schladming, Kranjska Gora, Adelboden, Madonna di Campiglio).
Verjetno je k širokemu smučarskemu znanju pripomoglo tudi to, da je zelo zgodaj začel spoznavati skrivnosti zasneženih arlberških gora. Oče in mama sta bila navdušena smučarja. Da ne bi česa prepustila naključju, sta ga že pri dveh letih postavila na smuči, pri šestih je že začel tekmovati, po podobni poti pa je šel tudi brat, tekmovalec v smučarskem krosu. Ali so s tem pretiravali, bi se lahko vprašali. A danes Mattu za to prav gotovo ni žal. Z leti je postal eden slalomskih klasikov, kot na primer Thomas Stangassinger ali Thomas Sykora, ki mu je podoben po visoki postavi, s katero se plazi med vratci.
Kako dolgo je Matt z nekaterimi prekinitvami zaradi poškodb (rama, hrbet, s katerim ima kronične težave) med najboljšimi, pove podatek, da se je meril že z zadnjo slovensko zlato slalomsko generacijo. Na začetku tisočletja je štrene mešal Mitju Kuncu, Matjažu Vrhovniku in Juretu Koširju. To mu je zelo dobro uspevalo v navezi z Benjaminom Raichom, s katerim sta se skupaj prebijala v svetovni pokal. Ko je Matt prvič postal svetovni prvak v St. Antonu, je, na primer, Mitja Kunc osvojil bronasto kolajno. Tisti naslov za Matta ni bil poseben le zato, ker je prvak postal na začetku kariere, ampak tudi, ker je zmagal tako rekoč pred domačim pragom. V St. Antonu si je postlal tudi mehko posteljo, na katero bo legel po karieri. Od leta 2009 je namreč lastnik zelo priljubljene smučarske restavracije oziroma gostinskega lokala z dolgoletno tradicijo, ki je znan po huronskih zabavah in visokih cenah. To je tudi imeniten prostor za proslavljanje uspehov. Imenuje se Nori kenguru, Matt pa včasih poprime tudi za delo za točilnim pultom. Zato ni težko uganiti, čemu se bo posvetil po karieri. Pričakovati je, da se bo poslovil po tej sezoni. Še prej namerava osvojiti kolajno na olimpijskih igrah. Ta je še edina, ki jo pogreša v svoji zbirki.
